Piše: Lucija Kavčič
Pogovarjali smo se z Brankom Tomažičem, članom Državnega sveta RS, ki se ukvarja predvsem s kmetijsko politiko, bil pa je tudi predlagatelj veta na novelo Družinskega zakonika, ki ga je DS nato tudi izglasoval. Tomažič pravi, da je hrana strateško orožje in se zavzema za prehransko varnost Slovenije, ki je danes premajhna.
Biografija
Branko Tomažič (1961) je po Srednji kmetijski šoli v Mariboru nadaljeval študij na Oddelku za živinorejo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Kot svetovalec se je 1984 zaposlil v takratni Kmetijski zadrugi Vipava. Kmalu je prevzel vodenje farme Vipava in jo uspel pripeljati ob bok najboljših v Sloveniji. Leta 1988 se je aktivno vključil v demokratizacijo in postal član SLS. Ob agresiji JLA na Slovenijo je dan prej organiziral barikade za ustavitev tankov v domači vasi Vrhpolje, ki so slovenskemu vodstvu pokazale, da se slovenski narod ne bo predal. Nato je vodil tajništvo novoustanovljene občine Vipava. Leta 1996 je bil izvoljen za poslanca. Po koncu mandata je vodil KZ Vipava, od leta 2000 pa kmetuje na domači kmetiji. Zaradi težav v kmetijstvu večji del svojega dela namenja prav slednjemu, dva mandata tudi kot podpredsednik KGZS. Leta 2017 je bil kot predstavnik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije izvoljen v Državni svet RS, kjer svoje delo osredotoča na reševanje težav in problemov v kmetijstvu in slovenskega kmeta.
DEMOKRACIJA: Gospod Tomažič, do kmetijske politike ste zelo kritični. Omenjate zakon o kmetijstvu in njegove spremembe ter pravite, da se vedno spremeni v škodo kmetov. V čem vse je zakon čedalje slabši?
Tomažič: Zakon o kmetijstvu je naša mala ustava, z njim se ureja vse, kar se v kmetijstvu dogaja. Zato je prav, da je življenjski, transparenten in ne samo omejevalen ter da kmetstvo in skrb za okolje usmerja z razumnimi predpisi. Vedno več je predpisov, ki kmeta tako predalčkajo ali omejujejo, da je težko vse izpolnjevati, samo kmetovanje pa zato postaja oteženo in utrujajoče. Nobena panoga v Sloveniji ni tako nadzirana in predalčkana. Res da pridelujemo hrano, ki mora ustrezati določenim parametrom in biti zdravstveno neoporečna. Vendar naša hrana ni tako zdrava in dobra zaradi zakonodaje, ampak zaradi neokrnjene narave in slovenskih kmetov, ki kmetujejo še tradicionalno in so pošteni do narave in potrošnika.
V petih letih smo zakon o kmetijstvu spreminjali vsako leto. Nekaj sprememb moramo sprejeti zaradi EU, večino pa predlagajo birokrati, ki imajo neomejeno število idej, kako še dodatno postaviti ovire in pogoje za kmetovanje. Kmet sploh ni več svoboden pri svojem delu.
V lanskem letu sem ob obravnavi predloga na KGZS predlagal, naj zakona ne podpremo, ker je v njem spet preveč omejitev, preveč nadzora, podajanja podatkov, poročanja o naši prodaji pridelkov in proizvodov, kar je sedaj sicer opuščeno, ter nalaganja nepotrebnih analiz. Sem namreč proti temu, da si naše institucije postavijo v zakon določene naloge in da na račun takšnih analiz iščejo svojo eksistenco. Sam sem bil proti, žal pa nekateri kmetje nimajo hrbtenice ter se hitro uklonijo in dvignejo roko. Razprava o predlagani noveli zakona bodo v začetku februarja obravnavali na seji komisije za kmetijstvo DS RS in nato v odboru DZ RS. Seznanjen sem, da je predlagatelj MKGP upošteval le del naših predlogov. Zato bom po vsej verjetnosti nasprotoval predlogu ali se vzdržal glasovanja o zakonu.
DEMOKRACIJA: Kako ocenjujete delo kmetijskega ministrstva?
Tomažič: Ministrstvo za kmetijstvo je konglomerat, ki ni v korist kmetstvu, prej obratno, saj predpisuje vedno več predpisov, ki ne lajšajo delo kmeta, ampak mu grenijo življenje. Birokracija je neizmerna in ideje posameznikov na MKGP niso v korist kmetov in kmetovanja ter poenostavitvi predpisov, ampak gredo v smeri, kaj bi si še izmislili in predpisali, da bi bili pomembnejši. V Sloveniji smo do sedaj imeli le dva dobra ministra: prof. dr. Osterca in Cirila Smrkolja, ki sta delovala dokaj suvereno in v korist kmetov ter postavljala temelje, prvi strategijo kmetijstva, drugi pa vodil prilagajanja za vstop slovenskega kmetijstva v EU ter zagotovil večje kvote in več denarja za kmetijstvo, povečal pa je tudi odkupne cene. Nekateri pa so samo birokrati, tehnokrati, ki ne razumejo kmetijstva in so samo ponižni služabniki Bruslja. Ob gledanju kmetijske oddaje, v kateri je novinarka zelo lepo predstavila problematiko slovenskega kmetijstva in iskala odgovore pri prvi dami MKGP, ministrici Ireni Šinko, sem bil razočaran. Odgovori so bili birokratski, brez jasnih ciljev in predlogov. Imam občutek, da ni vizije, kako povečati prehransko varnost in se spopasti s težavami, ki jih je v kmetijstvu zmeraj več, ali pa ne sme vsega povedati. MKGP bi moral biti naš zaveznik, ki nam pomaga, ne pa obratno. Zakaj se moramo kmetje vedno boriti z MKGP za svoj prav in sami uveljavljati razumne predpise?
DEMOKRACIJA: Kako gledate na Golobov strateški svet za prehrano?
Tomažič: Sem zelo kritičen in razočaran. Predsednik vlade Robert Golob je imenoval strateški svet za prehrano, v katerega ni imenoval ne predstavnikov MKGP, ne predstavnikov živilske industrije in ne predstavnikov kmetov, ki pridelujemo hrano. V svet je vključil večinoma vegane in ljudi, ki nimajo realnega stika s pridelavo in predelavo hrane. Po ostrih kritikah je svet sicer dopolnil. Na seji državnega sveta sem dejal, govedoreja ni in ne more biti glavni krivec onesnaženja, ter da se sicer veliko govori, da so novi cilji SKP pridelati več hrane, v resnici pa ni tako, ker je vse preveč podrejeno okoljskim ukrepom, ki pa pridelavo hrane zmanjšujejo. Prav v zadnjih tednih je EU odobrila uporabo žuželk oziroma murnov v prehrani. Temu lahko rečem le adijo pamet ali narobe svet! Zato sem na predsednika vlade naslovil naslednje svetniško vprašanje: Ali bomo v Sloveniji sledili všečnim floskulam posameznikov in skupin in zmanjševali pridelavo hrane – samooskrbe, ali pa bomo sledili naši tradicionalni prehrani, ki je uravnotežena, zdrava, in izkoriščali naravne danosti?
DEMOKRACIJA: Kot pravite, je birokracije vse več in kmetje morajo voditi vse več evidenc. Kako to ovira pridelovalce hrane? Kako pa je z obdavčitvijo?
Tomažič: Res je, evidenc je zmeraj več, papirologija duši kmeta. Kmet ves dan dela, nato pa naj pozno v noč vodi še različne evidence, ki so namenjene le bruseljskim birokratom. Največ evidenc je zaradi neposrednih plačil. Vsak se lahko odloči po svoje, ali se bo vključeval v subvencijsko kampanjo in spoštoval ukrepe ter vodil evidence in zato prejemal sredstva. Vendar pa kmet skoraj ne more preživeti, če se ne vključi v to »kolesje«, ki je iz kampanje v kampanjo bolj neumno, lahko rečem umazano. Neposredna plačila ne bi smela biti dodatek za slabo plačane pridelke in proizvode. Neposredna plačila so neke vrste plačilo, odškodnina za izpolnjevanje okoljskih ukrepov in dobro živali, zato tudi ne bi smela biti obdavčena.
Vrsto let opozarjam in podajam predloge, da je treba slovensko kmetijsko politiko (SKP) poenostaviti, zmanjšati ukrepe in se ciljno prilagoditi pridelavi hrane in ne toliko okoljskim ukrepom. Pri predzadnjem sprejemanju SKP sem ministra Židana prepričeval, da ne gremo po pravi poti, da se bo pridelava hrane zmanjšala, in to se je zgodilo, zmanjšala se je za 15 odstotkov! Tudi nova SKP ne bo povečala pridelave, ni ciljno usmerjena k povečanju prehranske varnosti, saj je preveč omejitev in ukrepov. Cilj nove SKP bi moral biti, kako pridelati več in ne manj. Plačila pa lahko dobijo le tisti, ki zemljo obdelujejo in pridelujejo hrano, ne pa »kavč kmetje«. Tako kot je sedaj postavljena evropska in slovenska kmetijska politika, pelje v načrtno zmanjševanje pridelave hrane, dolgoročno pa v pomanjkanje. Večkrat se sprašujem, zakaj to dopuščamo.
DEMOKRACIJA: V nedeljski kmetijski oddaji, v kateri pogosto govorijo, kako gre kmetijstvu slabo, sem slišala, da vsako leto zapre vrata veliko slovenskih kmetij. Kaj to dolgoročno pomeni za Slovenijo?
Tomažič: Nedeljske kmetijske oddaje so potrebne, saj kmetje radi pogledajo, kaj je novega in s kakšnimi težavami se soočamo. V lanskem letu so bile težnje, da se oddaja ukine ali spremeni vsebino, čemur smo nasprotovali. Ali nas res ne zanima, kaj se dela in kako se kmetuje na našem podeželju, ki je zaradi kmetov kultivirano poseljeno? Lahko rečem, da imamo prav zaradi kmetov v Sloveniji zeleno lepo naravo, zdravo dobro hrano, pijemo neoporečno vodo. Vse to je tudi osnova za turizem in dobro počutje ter zdravje prebivalcev Slovenije.
Proces opuščanja kmetovanja se pri nas nadaljuje, v naslednjih letih se bo število kmetij zmanjšalo, posebno malih. Žal pa opažamo, da kmetovanje opuščajo tudi srednje in večje kmetije. To pa bi moral biti alarm za našo kmetijsko politiko, ki nima pravih odgovorov ali ciljev ali ne sledi zapisani strategiji, ki temelji na družinski kmetiji. Srednje kmetije je nujno zadržati in jim pomagati pri povečevanju, posodobitvi ali pa jih prestrukturirati. Zato bi moralo biti več naložb v posodobitve in več investicijskega denarja, do katerega sedaj težko pridejo prav srednje kmetije.
DEMOKRACIJA: Ste med prvimi zagovorniki samooskrbe. Kje je na tem področju Slovenija? Kakšna je prehranska varnost pri nas? Hrana v trgovinah se zdaj draži, lokalna hrana je precej dražja od uvožene, zato veliko ljudi posega po slednji …
Tomažič: Slovenija ne zagotavlja prehranske varnosti, z nekaterimi pridelki in proizvodi je samooskrbna, z drugimi pa zelo slabo. Hrana ni draga, je še zmeraj prepoceni, saj bi moral prvi v verigi, to je kmet, dobiti več. Z nekaterimi pridelki nikoli ne bomo samooskrbni, ker v nekaterih državah pridelajo hrano v suženjskem razmerju. Tega EU ne bi smela dopuščati. Pri nas je urna postavka za pomoč na kmetiji od 7 do 12 evrov, v državah, od koder pride največ zelenjave, pa le 2 evra!
Na Biotehniški fakulteti, Oddelku za živinorejo, sem imel dobre profesorje, ki so nam dali uporabno znanje, nas usmerjali v povezovanje kmetstva, lahko rečem, da so tu nastajali zametki nove države ali novih demokratičnih procesov tudi glede kmetijske politike.
Profesorja Osterca sem pred petnajstimi leti povzel in začel na KGZS s kampanjo kupujmo domače, ki je v začetku naletela na odpor, posebno med trgovci in politiki. Moj namen je bil, da bi slovenski potrošnik začutil, da če kupuje slovensko hrano, daje delovno mesto kmetu in celi verigi ter posredno vpliva na kultivirano krajino. Kampanjo je potem prevzelo MKGP in nato tudi trgovci, vendar z namenom, da privabijo kupce.
O prehranski varnosti se v preteklosti ni veliko govorilo, ker trgovina deluje dobro in se v današnjem času lahko pripelje vse od povsod. Za večino potrošnikov je važno le, da so police v trgovskih centrih polne, in jih ne zanima, od kod pride hrana, kakšne kvalitete je, kar je zelo narobe. Samooskrba in prehranska varnost nam v Sloveniji nista bili tuji, bili pa sta pometeni pod preprogo. Politika se s kmetijstvom nikoli ni hotela ukvarjati, večina vlad je bila glede tega brezbrižna, posebno ko smo vstopili v EU. Postali smo del velike skupne države, trga – zakaj bi se torej v Sloveniji ukvarjali s to problematiko? Zaradi pomena kmetijstva, pa tudi preživetja, sem začel na različnih forumih in sestankih opozarjati na slabo samooskrbo, da ne smemo biti odvisni od uvoza, da se zgodovina lahko ponovi: vojne, naravne katastrofe, bolezni, suše, poplave. Zato sem v DS RS organiziral posvet na temo o prehranski varnosti in nato vložil predlog za dopolnitev Ustave RS o tem, da je država dolžna zagotavljati prehransko varnost. DS je predlog podprl in poslal kvalificiranemu predlagatelju državnemu zboru in vladi, da pobudo sprejmejo. Pobuda sedaj čaka v postopku, a se bojim, da ne bo politične volje.
Zaradi slabega ekonomskega stanja res veliko ljudi posega po ceneni hrani iz drugih dežel, ki je lahko slabše kvalitete, saj nima takega nadzora kot domača. Veliko potrošnikov pa se zaveda kvalitete lokalne hrane in po njej zmeraj bolj posegajo, ker se zavedajo, da slaba hrana lahko pusti posledice na zdravju. O tem že govori veliko strokovnjakov.
DEMOKRACIJA: Se bo letos kmetom (in tudi drugim) izplačalo sejati žito?
Tomažič: Kmet se mora obnašati tržno, če hoče preživeti, zato se prilagaja trenutnim razmeram. Če so cene ugodne, se setev poveča, kolikor je računica negativna ali slaba, se zmanjša. Pri nas je problem, da živilska industrija kmeta ne jemlje kot partnerja in nižanje odkupne cene vidi kot svoj profit. Na dolgi rok je to za oba slabo. Kmetije namreč postajajo podjetja: na koncu, ko potegnejo črto, mora biti poslovanje pozitivno. Nekateri pa še zmeraj mislijo, da bo kmet preživel, tudi če mu ne bodo plačali dela. Vendar mora imeti tudi kmet dohodek, da preživi. V verigi od vil do vilic se premalo spoštuje prvega – kmeta. Razmerja niso prava, zato sem večkrat predlagal, da glede na izračune, ki jih izračunava KIS, država predlaga priporočene odkupne cene za pridelke in proizvode. Le tako bo prvi v verigi dobil pravično plačilo. Pred leti je bil sprejet žitni sporazum, ki je tisto leto vplival na povečano setev pšenice za 30 odstotkov. Odkupovalci pa so držali figo v žepu in odkupne cene so padle, kar je negativno vplivalo na naslednjo setev.
DEMOKRACIJA: Komu je v interesu, da Slovenija, pa tudi Evropa, kot pravite, pridela čim manj hrane sama in zakaj? Kakšno vlogo imajo pri tem okoljske NVO?
Tomažič: Če podrobneje pogledamo energetsko krizo in zakaj je do nje prišlo, opazimo, da tako ni zaradi vojne v Ukrajini, ampak zaradi nespametnega energetskega gospodarjenja in miselnosti, da se da vse kupiti. V resnici mora biti vsaka regija samooskrbna na vseh področjih. Globalizacija se namreč prej ali slej podre in nespametni potegnejo krajši konec. Prehranska varnost je zelo pomembna, na to nas opozarja zgodovina, zato ne smemo biti nespametni. NVO so samo orožje lobijev in kapitala, ki želijo Evropo pokoriti, jo prisiliti v odvisnost ter jo politično in kapitalsko voditi. V tem procesu so zraven NVO, tudi zelo močni vegani in korporacije, ki bodo pridelovale umetno meso. Res je, da moramo naravo in okolje varovati ter zmanjšati ogljični odtis, vendar ne na račun hrane!
DEMOKRACIJA: Zakaj menite, da je hrana strateško orožje?
Tomažič: Če se ozremo v zgodovino in se spomnimo na lakote in zakaj nastajajo, vidimo, da predvsem zaradi vojn, naravnih katastrof in monokulture. In če potem pogledamo še na vojno v Ukrajini, lahko rečemo, da je hrana res strateška dobrina oziroma orožje. Rusija ne želi Ukrajine le zaradi ozemeljske povečave, ampak zaradi naravnega bogastva, posebno pa zaradi možnosti bogate pridelave hrane v tej državi, ki predstavlja v svetu pomemben delež. Moj kolega večkrat pravi, da je pšenica največje orožje, zato ker vse gre na pšenico: tanki, ladje, rakete …
DEMOKRACIJA: Podpirate zmanjševanje ogljičnega odtisa?
Tomažič: Podpiram in se zavedam pomena. Me pa zelo moti, da so največji onesnaževalci v dobro narejenimi kampanjami načrtno preusmerili pozornost na kmetijstvo in dosegli, da evropska javnost verjame, da je kmetijstvo največji onesnaževalec, posebno pa živinoreja – krave, kar je noro! Transport, letala, ladje, termoelektrarne in še bi lahko naštevali so veliko večji onesnaževalci, a so v rokah kapitala in nedotakljivi. Si pa na dolgi rok sami sebi režejo vejo, na kateri sedijo. Ko hrane zmanjka, je pač ni! Švica je med drugo svetovno vojno imela polne trezorje denarja in zlata, a ji to žal ni pomagalo: hrane niso mogli kupiti, ker je ni bilo, zato so bili lačni. Tega se sedaj zelo dobro zavedajo in veliko vlagajo v samooskrbo.
V zmanjšanje ogljičnega odtisa se moramo vsi vključiti in spremeniti način življenja: manj potovanj, manj uporabe kozmetike, pralnih praškov, v prehrano vključevati lokalno hrano; možnosti, ki jih moramo vsi sprejeti, je veliko. Nikakor pa ne kazati s prstom na kmetijstvo, da je glavni onesnaževalec, ker to ni res!
DEMOKRACIJA: V državnem svetu ste na izredni seji predlagali veto na Družinski zakonik, ki ga je pred tem sprejel državni zbor. Državni svet je veto izglasoval. Kakšni so bili vaši argumenti? Kakšne so bile te seje?
Tomažič: Vse seje, povezane s to temo, so bile zelo naporne, cinične in žaljive. Žal gre tu za kulturni boj proti družini in proti vrednotam ter predvsem za razvrednotenje naše tradicije. Ja, bil sem predlagatelj veta, ker je s sprejetjem Družinskega zakonika DZ zaobšel voljo ljudstva, ki jo je to izrazilo na dveh referendumih v povezavi z Družinskim zakonikom, in sicer 2012 in 2015. Na zadnjem je proti uveljavitvi zakona, ki je predvidel nov koncept zakonske in zunajzakonske zveze, ki naj bi nastala ali obstala ne glede na spol obeh partnerjev, kot posledico pa je predvidel tudi pravico do posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev, glasovalo 63,51odstotka volivk in volivcev, ki so veljavno glasovali. Z zakonom, ki ga je državni zbor zdaj sprejel, se v nasprotju z voljo ljudstva širi krog mogočih posvojiteljev otrok, pri čemer pa se v skladu s 124. členom Družinskega zakonika (DZ) še vedno ne dopuščajo posvojitve otroka s strani sorodnika v ravni vrsti, t. j. starih staršev, čeprav je pri slednjih vzpostavljena krvna vez, v primeru posvojitve otroka s strani istospolnih partnerjev pa ta vez sploh ne obstaja. Veto na zakon sem med drugim predlagal tudi zato, ker DZ-B v svojih posledicah, vezanih na možnost posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev, neprimerno posega v tradicionalno razumevanje zakonske zveze in družine kot skupnosti moža, žene in njunih potomcev, saj slednjo popolnoma redefinira. S tem ruši tradicionalne družinske vrednote ter negativno vpliva na pojmovanje materinstva in očetovstva v naši družbi. Družini in njenemu že tisočletja sprejetemu pojmovanju se tako s sprejetimi določbami odvzema vloga temeljne celice družbe kot podlage za nadaljevanje človeškega življenja, otrokom pa se kršijo njihove temeljne pravice, da so pri vzgoji deležni tako moškega kot ženskega principa čustvovanja, vzgoje in delovanja.
DEMOKRACIJA: Tudi razlika v naravi raznospolne in istospolne zveze na področju človeške reprodukcije in oblikovanja družine je prevelika, da bi se istospolnim zvezam lahko dopustila posvojitev otrok; posvojitev pa tudi ni pravica odraslih, ampak je pomoč otroku, je zapisano v utemeljitvi veta …
Tomažič: Ja, ta razlika je tako velika, da lahko utemeljuje trenutno uveljavljeno razlikovanje pri možnosti dodeljevanja otrok v posvojitev. Posvojitve ne bi smeli obravnavati kot pravice odraslih oseb, ampak kot pravico otroka, da se mu zagotovi najboljše mogoče okolje za njegovo odraščanje, vzgojo in življenje, ki mu bo v največjo korist. Posvojitev je tako v prvi vrsti namenjena pomoči otroku, ki je zaradi spleta različnih okoliščin ostal brez staršev ali ne more živeti v matični družini ter mu je treba zagotoviti najprimernejše okolje za življenje, in ne za pravico dveh oseb, ki sta si zaželela otroka, da slednjega dobita v varstvo in vzgojo. Da posvojitev ni temeljna človekova pravica odrasle osebe, izhaja tudi iz določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in Splošne deklaracije človekovih pravic. Tudi psiholog dr. Andrej Perko meni, da vprašanje družine, posvojitev otrok v okviru skupnosti istospolnih parov ter ukinitev izrazov »oče« in »mati« predstavlja najprej politično in posledično tudi strokovno opredelitev (tudi US Švice je odločilo, da sta spola samo dva). Poudarja, da so vzroki za to večplastni in da odgovorov ne bi smeli iskati samo v sociološki in psihološki stroki, temveč širše – da bi razumeli duha današnjega časa, je treba poseči po razmišljanjih filozofov, antropologov itd. Za zdaj tudi še ni nobene relevantne, longitudinalne raziskave, ki bi res lahko odgovorila na vprašanje primernosti posvajanja otrok s strani istospolnih partnerjev – za to bi morali počakati vsaj generacijo ali dve. Večina raziskav, ki ta čas ugotavljajo, da ni nobenih razlik glede psihološkega razvoja otrok v družinah z istospolnimi ali raznospolnimi starši, ne zadosti statistično-znanstvenim kriterijem. Poleg tega dr. Andrej Perko poudarja, da je za dobro otrok in njihov zdravi in optimalni osebni razvoj najprimernejša tradicionalna družina z očetom in materjo, ki sta biološko različnih spolov in imata pri vzgoji otrok različne in dopolnjujoče se vloge in naloge, ki jih je medsebojno težko nadomestiti. O tem govori celotna razvojna, predvsem pa klinična psihologija in praksa.
DEMOKRACIJA: Ustavno sodišče je nazadnje odločilo, da je še en referendum o Družinskem zakoniku nedopusten. Kako gledate na to?
Tomažič: Nekateri politiki so zelo spoštljivi do ustavnega sodišča. Jaz nisem, ker vidim, da je orodje politike. To sem občutil najprej pri vložitvi zakona o odlovu oziroma zmanjšanju števila zveri, ker jih je preveč za naše okolje ter ogrožajo življenje ljudi in njihove živine. Še posebej je šlo za zmanjšanje števila medvedov, ki so se po vsej Sloveniji preveč razmnožili in se pojavljajo že na urbanih območjih, kjer ogrožajo normalno življenje ljudi. Toda ustavno sodišče je obravnavalo prejšnji zakon in ga razveljavilo, tako da je bil moj predlog brezpredmeten. Predsednik US je pisal ločeno mnenje popolnoma brez argumentov in brez poznavanje vsebine! Tudi v primeru Družinskega zakonika je ustavno sodišče napačno, predvsem pa le politično odločilo!
DEMOKRACIJA: Kaj menite, se da na področju kmetijstva v tem trenutku kaj izboriti?
Tomažič: Voz, ki drvi v prepad, se da ustaviti, vendar se moramo vsi bolj zavedati pomena prehranske varnosti, ki je za vsako regijo in državo še kako pomembna. Poleg tege moramo kmetje spoštovati svoj poklic! Če se spoštuješ, se tudi zavzemaš za svoje pravice in ti ni vseeno, kaj se v našem imenu dogaja. Kmetje v zadnjih mandatih vlad nismo imeli in nimamo poslanca, pa se ravno tam odloča o vsem. Mi pa ne kandidiramo, ne podpiramo drug drugega, prej drug drugemu nasprotujemo, smo ljubosumni ali pa brezbrižni. Vse nevladne organizacije v kmetijstvu s KGZS na čelu bi morale biti enotnejše in se boriti za svoje pravice, če je treba, tudi s protesti.
Ker v Evropi in tudi v Sloveniji kmetijska politika ne gre po pravi poti, lahko rečem po negativni agendi, bomo morali ustanoviti evropsko ali slovensko gibanje proti taki politiki in bomo morali biti proti birokraciji in proti neživljenjskim pogojem kmetovanja, proti omejitvam, proti zmanjševanju pridelave hrane, proti ukrepom, ki dušijo kmetijstvo. Edini način je, da nastopimo skupaj in zavarujemo kmetstvo ter ohranimo samooskrbo. Vlade pa morajo postati odgovorne in poskrbeti za prehransko varnost.
Dodal bi še, da Rimska pogodba še zmeraj velja in jo je treba spoštovati, a ne le v smislu varovanja potrošnika in varne hrane, ampak tudi smislu zagotavljanja primernega dohodka kmetom. Dohodek se iz leta v leto slabša, po statistki je predzadnje in zadnje leto katastrofa, in če gremo naprej po tej poti, bo nehalo kmetovati veliko mladih kmetov. Mladi si morajo za svoje življenje zagotoviti primeren dohodek za preživetje in modernizacijo; če tega ne bo, ne bodo delali. V tem je vsa umetnost kmetijske politike. Vse druge floskule so le politični marketing.
Opomba: intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
