2.8 C
Ljubljana
ponedeljek, 18 novembra, 2024

(AKTUALNO) Prvopodpisani Janez Janša in ostalih 21 nekdanjih visokih uradnikov v izjavi podprli upor za demokratični Iran

Nekdanji ministri in visoki uradniki iz Evrope, Kanade in Združenih držav, vključno s petimi nekdanjimi premierji, so izrazili podporo vsedržavni uporu v Iranu za vzpostavitev demokratične republike. Med predsedniki vlade je tudi Janez Janša. 

Izjava poudarja, da “kot je razvidno iz vzklikov “Smrt zatiralcu, naj bo to šah ali voditelj (Khamenei)” in “Niti monarhija, niti teokracija, da demokraciji, enakost”, ljudje Irana v veliki večini zavračajo verska diktatura, ki je zdaj na oblasti, in monarhična diktatura, ki je bila pred njo. Hrepenijo po vzpostavitvi demokratične in svobodne iranske republike, ki bo temeljila na ločitvi vere in države.

Foto: IJS committe

Podpora iranski vstaji
Zadnjih pet mesecev je bil Iran prizorišče vsedržavne vstaje, ki se je razširila na več kot 280 mest. Medtem ko je proteste sprožila smrt mlade iranske Kurdke v priporu, so Iranci iz vseh družbenih slojev, zlasti ženske in mladi, tvegali svoja življenja in prišli na ulice ter pozvali h koncu diktature. Njihov cilj je svoboden in demokratičen Iran. Represivne sile režima so ubile približno 750 protestnikov, vključno z 71 mladoletniki, mlajšimi od 18 let, in več kot 60 ženskami, več kot 30.000 ljudi pa je bilo aretiranih in podvrženih brutalnemu mučenju. Eden od izjemnih atributov protestov po vsej državi je vodilna vloga pogumnih iranskih žensk, ki kljubujejo mizoginemu režimu in njegovi brutalni Revolucionarni gardi (IRGC).

Iranski protesti trajajo že več kot 100 dni. (Foto: Twitter)

Pred štiriinštiridesetimi leti se je na milijone Irancev pridružilo revoluciji, ki je odgnala brutalno diktaturo dinastije Pahlavi, ter si prizadevala za svobodo in demokracijo, ki ju je enostrankarski sistem monarhije zanikal. Vendar je šahova policijska država zdesetkala demokratično opozicijo, ubila ali zaprla njene voditelje in člane, medtem ko se je klerikalni establišment zarotno tajno dogovarjal z njo. To je Homeiniju omogočilo, da je izkoristil vakuum oblasti in uzurpiral vodstvo revolucije ter postopoma vsilil absolutno vladavino duhovščine.

Iranski šah Reza Pahlavi je vladal s trdo roko, verski fanatiki so prevzeli njegove strukture represije (foto: Wikipedia)

Iranci se nikoli niso podredili teokraciji
Prebivalci Irana pa se nikoli niso podredili verski diktaturi. Več kot štiri desetletja so se z velikimi žrtvami upirali. Po nekaterih ocenah je bilo 120.000 usmrčenih iz političnih razlogov, vključno s 30.000 poboji poleti 1988, devetdeset odstotkov le zato, ker so ostali neomajni v svoji podpori glavni opozicijski skupini, Ljudski mudžahedinski organizaciji Irana (PMOI/MEK).

Trenutni upor je zakoreninjen v štirih desetletjih organiziranega upora in žrtvovanja. Enotnost sloganov protestnikov in njihovih taktik pri kljubovanju in soočanju z množico zatiralnih in varnostnih sil kaže na precejšnjo stopnjo organiziranosti in koordinacije. Ključ do dolgotrajnosti upora so bile odporniške enote, povezane s PMOI/MEK.

Iranski teokrati  zavajajo, da demokracija v Iranu ni mogoča
Istočasno se je iranski režim vključil v prefinjeno kampanjo zavajanja sveta, da izvedljiva demokratična alternativa ne obstaja, s čimer širi strah, da bi vsaka sprememba v Iranu povzročila kaos. Druga stran te kampanje je bila podpiranje ostankov odstavljene in osovražene monarhije, da bi spodkopali enotnost opozicije in očrnili njeno podobo ter namigovali, da lahko kakršna koli sprememba statusa quo vrne diktaturo izpred leta 1979.

Vendar, kot je razvidno iz vzklikov “Smrt zatiralcu, naj bo to šah ali voditelj (Khamenei)” in “Niti monarhija, niti teokracija, da demokraciji, enakosti« na univerzah in v desetinah mest po vsej državi, je ljudje v Iranu v veliki večini zavračajo versko diktaturo, ki je zdaj na oblasti, in monarhično diktaturo, ki je bila pred njo. Za njih izbira ni skok iz ponve v ogenj, temveč hrepenijo po vzpostavitvi demokratične in svobodne iranske republike, ki bo temeljila na ločitvi vere in države.

Iranski teokratski diktator Ali Khamenei (Foto: epa)

Zahod si je dolgo zatiskal oči
Dolga leta so si zahodne vlade na obeh straneh Atlantika prizadevale za sodelovanje z Iranom v jalovem upanju, da bodo znotraj režima našle zmerno frakcijo, katere opolnomočenje bi povzročilo spremembo vedenja. Ta politika je propadla. Manjkajoči člen te politike je bilo poslušanje glasov iranskega ljudstva in njihove organizirane opozicije, Nacionalnega sveta odpora Irana (NCRI), katerega predsednica Maryam Rajavi je artikulirala načrt v desetih točkah, ki zagovarja enakost spolov, odpravo smrti kazen, versko svobodo in priznava enake pravice vseh narodnosti, vključno z avtonomijo za narodnosti, kot so Kurdi znotraj iranske ozemeljske celovitosti.

V tem kritičnem trenutku v iranski zgodovini morata Združene države in Evropa stati ob strani iranskemu ljudstvu in priznati njegovo pravico, da se brani s potrebnimi sredstvi, medtem ko si prizadevajo strmoglaviti ta srednjeveški in zločinski režim ter osvoboditi svojo domovino. V ta namen mora mednarodna skupnost sprejeti konkretne ukrepe, da bodo voditelji režima odgovarjali za štiri desetletja zločinov proti človeštvu in genocid, ki vključuje nasilno zatiranje protestnikov in barbarsko mučenje pridržanih med protesti.

Iranska revolucionarna garda kot teroristična organizacija
Evropa se mora pridružiti ZDA pri razglasitvi Iranska revolucionarne garde (IRGC) za teroristično organizacijo zaradi njenih grozodejstev doma, njenega izvoza terorizma na Bližnji vzhod in nedavno tega, ko je Rusom zagotovila brezpilotna letala v njihovi vojni proti Ukrajini, ki grozi evropska stabilnost.

Iranska revolucionarna garda velja za šiitsko različico ISIS (foto: Twitter)

Poleg tega je treba sprejeti omejevalne ukrepe glede diplomatskih predstavništev Teherana v Evropi in drugod, njegove odposlance in agente pa je treba izgnati.

Podpisniki
Janez Janša, bivši predsednik vlade – Slovenija;
Geir Haarde, nekdanji predsednik vlade – Islandija;
John Bercow, predsednik spodnjega doma (2009-2019) – Združeno kraljestvo;
veleposlanik Lincoln Bloomfield ml. – nekdanji posebni odposlanec in pomočnik državnega sekretarja – Združene države;
Iveta Radicova, nekdanja predsednica slovaške vlade;
Petre Roman, nekdanji predsednik vlade – Romunija;
Avdullah Hoti, nekdanji predsednik vlade – Kosovo;
Audronius Ažubalis, bivši minister za zunanje zadeve, poslanec – Litva;
Jan-Erik Enestam, nekdanji minister za obrambo – Finska;
Kimmo Sasi, nekdanji minister za promet in zveze – Finska;
Tonio Borg, nekdanji minister za zunanje zadeve in evropski komisar za zdravje in potrošniško politiko – Malta;
Michał Kamiński, nekdanji državni sekretar za odnose z mediji v kanclerju predsednika, podpredsednik senata – Poljska;
Marcin Święcicki, nekdanji minister za zunanje gospodarsko sodelovanje, nekdanji župan Varšave – Poljska;
Ryszard Kalisz, nekdanji minister za notranje zadeve in upravo – Poljska;
Enver Hoxhaj, nekdanji podpredsednik vlade in minister za zunanje zadeve Kosova;
Anatol Șalaru, nekdanji minister za obrambo – Moldavija;
John Perry, nekdanji minister za zaposlovanje, podjetništvo in inovacije – Irska;
Wayne Easter, 40. generalni solicitor Kanade, nekdanji parlamentarni sekretar ministra za kmetijstvo – Kanada;
Edvard Julius Solnes, nekdanji minister za okolje – Islandija;
Francis Zammit Dimech, nekdanji minister za zunanje zadeve – Malta;
Stanislav Pavlovschi, sodnik, nekdanji minister za pravosodje – Moldavija;
Giuseppe Morganti, nekdanji državni sekretar za izobraževanje, kulturo in univerzo v San Marinu

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine