Piše: dr. Jože Dežman
Dr. Kaja Širok je bila v delegaciji, ki je ravnokar z ministrico za kulturo obiskala državni muzej Auschwitz-Birkenau.
Ali je to odgovor Vlade RS in MK na moje, lansko leto predstavljene dokaze, da Kaja Širok kot slovenska predstavnica v projektu obnove razstave o jugoslovanskih taboriščnikih v nacionalsocialističnem uničevalnem koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau in kot članica pripravljalnega odbora za postavitev te razstave ni pripravila slovenskega dela razstave.
Dokazi o tem so bili sprejeti na strokovnem posvetu in javno predstavljeni. Takrat strokovna muzejska združenja niso reagirala, Širokova ni vsebinsko odgovorila.
Sam sem bil namesto Širokove v letu 2021 imenovan za slovenskega koordinatorja tega projekta. Pripravili smo tako oceno dosedanjega dela kot raziskali tisto, kar bi morala Širokova, in predlagali nadaljnje delo.
Nisem obveščen o tem, da bi me sedanja Vlada RS zamenjala.
Je pa res, da je Širokova na enem od sestankov slovenskega odbora IHRA (Mednarodno zavezništvo za spomin na holokavst) izjavila, da bi že pripravila scenarij, pa mora priti v Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS) nekaj raziskat, pa je menda v MNZS ne pustimo. To pa seveda nikakor ne drži, saj nihče v MNZS o teh njenih domnevnih načrtih ne ve nič.
Sploh je sramotno, da je državna sekretarka človek, ki se skriva za oblastjo in upa, da jo bodo njej naklonjene sile zaščitile. Zato ponovno predlagam, da njeno delo v projektu Auschwitz ocenimo tako pred slovenskimi kot mednarodnimi muzejskimi združenji.
Kučanizem v kulturi
S pisanjem v Sobotni prilogi Dela 28. januarja 2023 se ja Širokova pogumno odkrila kot teta iz ozadja pri projektu ukinjanja MS in MNZS. Podpisala se je kot »članica izvršnega odbora ICOM in državna sekretarka v kabinetu predsednika RS«. Imenitna zlizanost stroke in politike, mar ne? Ali ni Širokova potem, ko je odšla v kabinet predsednika Vlade RS, iz higienskih razlogov odstopila kot predsednica ICOM Slovenija?
In kaj naj bi to imelo s kučanizmom?
Gre za predvsem za medijsko pripravo zakulisnih operacij. Tako pri mojem imenovanju za direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije (MNZS), kot pri Muzeju na prostem MNZS v Pivki, kot pri vračanju zlatih znakov svobode odlikovancem, kot pri sedanji operaciji »j…o več nas je in zj…i bomo osamosvojitev in demokracijo in RS« so namreč z medijskim obstreljevanjem začeli izbrani novinarji t.i. »glavnih« medijev. Vedno ista čredica in vedno vsi z istimi vprašanji.
Postavitev Depoje na prostem MNZS v kompleksu depojev NM, TM in MNZS v PVZ v Pivki je bila v programu MNZS za leto 2022, program sta potrdila oba sveta MNZS in v program ga je sprejelo MK. Depo na prostem je bil javnosti predstavljen v maju 2023, torej že v času sedanje Vlade RS. MK pod ministrico Asto Vrečko je projekt tudi financiralo.
Medijska čredica in aktivisti iz raznih ustanov (o tem kaj več v raziskavi, ki jo pripravljam) so projekt Depoja na prostem dosledno napadali. Obsodila ga je tudi sama ministrica z kulturo. Strokovni posvet, ki je bil napovedan za september 2022, je sedaj napovedan za februar 2023.
Milan Kučan se je kot naročnik projekt uničenja Depoja na prostem MNZS razkril na partizanski Pokljuki, ko je Vladi RS naročil: »Zadnji primer takšnega ravnanja je samovoljna odstranitev skulptur, ki govorijo o tem boju, iz parka na Brdu v neko skladišče v vojaškem muzeju v Pivki. In to pod pretvezo, da gre za njihovo restavriranje. Prepričan sem, da lahko s tega našega srečanja sporočimo podporo zahtevi, da se kipi vrnejo na Brdo. Sedanja vlada s tem verjetno ne bo imela težav. Slovenskim politikom, ki na Brdu gostijo tuje državnike, pač ne more biti težko povedati, in to s ponosom in samozavestjo, da ti kipi spominjajo na upor in pravičen boj malega naroda za svojo pravico do obstoja.«
Naj dodam, da bi bilo imenitno, če bi kučanisti povedali za vsaj en državniški obisk, ki so ga peljali gledat kipe, odrinjene za živo mejo pri nogometnem igrišču na Brdu. Nasprotno pa je kipe v Pivki letos videlo več kot 40.000 obiskovalcev parka, med njimi tudi kak minister in visoki uradniki sedanje Vlade RS. Postavitev sprejemajo z zanimanjem, mnogi s pohvalami. Izražene kritične glasove glede samo postavitve v Pivki lahko preštejemo na prste ene roke.
Ampak pustimo dejstva, spremljajmo, kako bo Vlada RS izpolnila Kučanov ukaz. Stric se je pokazal, teta pa z objavo v Delu pa tudi.
Tetka iz ozadja
Širokova se je prijavila za direktorico Muzeja slovenske osamosvojitve (MSO). Ni bila izbrana. Ko Širokova ni bila izbrana za tretji direktorski mandat v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, je Ministrstvu za kulturo v Mladini pokazala oba sredinca in napis: »Sramota«.
Toda sramota so postopki, s katerimi tetke in strici uničujejo tako MSO kot MNZS.
Mobilizacija vladnih medijskih sil je splošna. Pri tem se najbolj vneto udinja Delo, ki skoraj dnevno hlapčuje z objavami v prid tetkam in stricem.
O nedemokratičnosti in zavrženosti le-teh so dovolj povedali že zaposleni v MNZS, svet MNZS, podpisani pod izjavo Vidrih Perko – Štepec, Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, Peterle, Rupel, Janša in Kacin na tiskovni konferenci in še marsikdo.
Z nastopom Širokove v Sobotni prilogi se kot odgovorna za projekt MSO+MNZS=MuZXXI (to je bogpomagaj kratica novega muzeja) odkrije Vlada RS. Čudil sem se, kako zapleteno so se lotili projekta, čudil temu, da na MK uradništvo o projektu očitno ne ve kaj dosti, da ni nobenih strokovnih podlag, nobene analize stroškov in dobičkov itd., nobenega dialoga.
Morda je to bolj razumljivo, če projekt vodi vladna tetka iz ozadja.
Širokova je bila sposobna napisati v svoj strateški načrt MNZS 2018-2022, da zaradi nedokončanega denacionalizacijskega postopka investicije v MNZS niso možne. In je prepustila stavbo MNZS propadanju (zdaj smo v dveh letih izpeljali kar nekaj nujnih investicij). Sposobna je bila napisati tudi tole kreativno okrožnico čistilki: »Prosim lepo, da se v ponedeljek (ko me ni) počisti – tla, okna, mize moje pisarne. NUNO! Ko sem bosa mam črne noge. Kaja« (Dokument je dr. Širokova pustila v muzejskem arhivu). Skratka, Širokova raje leporeči kot dela. Ko je v Novi Gorici ugotovila, da ni sposobna pripraviti niti osnovnih dokumentov za projekt evropske prestolnice kulture, se je raje preselila v vladno zavetje. Tu pa ji srčna volja, da bi delala red in se maščevala, ne da miru. In smo, kjer smo.
Širokova lahko pojasni, kako je naročila vdanostno izjavo Skupnosti muzejev Slovenije, Slovenskega muzejskega društva in ICOM Slovenija v podporo uničenju MSO in MNZS. Alenka Černelič Krošelj, Jana Babšek in Flavij Bonin so izjavo sprejeli brez vednosti organov, ki so jim zavezani. In še vedno molčijo.
Vprašanja zanje in Širokovo in MK in Vlado RS pa ostajajo.
Kako je mogoče, da ne zaposleni v MSO in ne v MNZS niso bili obveščeni, kaj se pripravlja? Zakaj še danes ne vedo čisto dobro, kaj bi z zaposlenimi počeli? Ali se tem zarotniškim prijemom lahko reče »strokovne analize«, »široka javna in strokovna razprava«? Ali pa gre zgolj za zaničevanje in zanikanje osvobodilnih let demokratizacije, osamosvojitve, obrambe in mednarodne uveljavitve RS kot demokratične, pravne in na spoštovanju človekovih pravic utemeljene države? Tako je ravnal že Zoran Jankovič, ko je leta 2007 dal zapreti razstavo Enotni v zmagi na Ljubljanskem gradu. In sedanja Vlada RS je v koaliciji z Jankovičem, mar ne?
Prav tako je ime nove ustanove sramotna izmišljija, ki je nihče ne želi ne pojasniti in niti ne popraviti. A kakorkoli obračamo, čas je, da zvemo, kdo je njegov avtor.
Prav tako je ključno vprašanje, na katerega ni odgovora, kakšno je premoženje nove ustanove. Ali se prostori in zemlja, dodeljena v upravljanja MSO na Poljanski ter investicija osmih milijonov evrov v te prostore prenašajo na novo ustanovo ali ne?
Vse to so vprašanja, na katera lahko Širokova kot tetka iz ozadja s svojimi podaniki odgovori. Ne pa, da neobvezno leporeči, kot se ji je zgodilo v Sobotni prilogi. 29.januarja.
Morda ima občutek, da bo s tem, ko se je prikazala v oblastni slavi, tudi dokazala, da pravljica o cesarskih novih oblačilih ne drži več. Pa nisem čisto prepričan, da bo s svojo krojaško utopijo kaj bolj uspešna kot njeni predhodniki – saj sramota tudi v svobodi ostaja sramota!
