Piše: Božidar Radoš
Opravičujem se spoštovani novinarki Svetlani Slapšak, ker sem si drznil prisvojiti kar njen naslov, zapisan pred njenim razmišljanjem o Visoki pesmi, ki je seveda ljudem sveta, vsaj poučenim in primerno izobraženim, pomemben in nikoli zamenljiv del Biblije in njene Stare zaveze, hkrati pa njen trden dokaz o nizki kulturni stopnji gospoda Janeza Janše. V knjigi, imam jo v svoji zasebni knjižnici in v kateri so navedki iz izbora stotih najpomembnejših leposlovnih del, je med le stotimi izbranimi tudi Visoka pesem iz starozavezne Biblije, kot primerek ene od najžlahtnejših ljubezenskih liričnih umetnin vseh časov. Povejmo še, da je bila upesnjena in zapisana že pred več kot pred dvema častitljivima tisočletjema !
Njen sestavek je izšel v zadnji Sobotni prilogi dnevnika Večer, v soboto 15. julija 2017.
Naj takoj dodam, da se z njenim razmišljanjem nikakor in niti približno ne strinjam! Zaradi tega že nekaj ur po branju njenih nebuloznih, iz očitnega sovraštva do omenjenega gospoda porojenih in iz suhe trte izžetih domislic, sedim ob tipkovnici računalnika in pišem tole, kar je pravkar pred vami.
Gospa, približno deset let sem starejši od Vas, tudi akademsko izobražen in dovolj star možakar, da si bom dovolil brez Vaše privolitve, upam, da dovolj utemeljeno, pokramljati z Vami. V času, odkar sem upokojen, sem medicinsko izobrazbo postavil na stranski tir in se posvetil le pisanju leposlovja. Doslej je izšlo, v zadnjih desetih letih, mojih šest dovolj obsežnih knjižnih tekstov, da nimam nobene zadrege pred odločitvijo, da bom Vaš tekst uporabil kot dovolj hvaležno iztočnico, da povem slovenski javnosti, kako da pa jaz gledam in vidim osirotelo sodobno slovensko resničnost po četrt stoletja, ko smo se takrat, še v začetkih, radostno veselili prenovljene in končno v življenje postavljene demokratične in suverene države. Po tisočletju in pol čakanja in ždenja pod prisojnimi Alpami smo končno od sveta dočakali še potrditev slovenske nacije in njeno suvereno državnost. Vsaj nekateri smo bili hvaležni prijaznemu zgodovinskemu trenutku, ki nam je takrat to sploh omogočil. O tem sem pisal v svojem prvencu Zlatnik polne lune, skoraj šest sto strani obsežnem romanu. Po branju Vaših referenc na Internetu sem preprosto moral to zadnje pripisati. V nočnem osnutku, ko nisem mogel dovolj hitro zaspati, tega zadnjega še ni bilo v mojih mislih.
V Zlatniku sem eno poglavje posvetil vprašanjem duhovnosti, tudi svoje zasebne. Tam so na voljo vsem tudi le moje zasebne opredelitve do sveta duhovnosti. Tam stoji za vedno zapisana trditev, da sem svetlobna leta daleč od karšnega koli fanatičnega klerikalizma ali kakršnega koli drugega -izma. Ne manjka jih, žal! Ja, verujem le v kozmološki razum, v katerem so matematično zapisani zakoni vsega, univerzuma in življenja v njem, ki je po moji sodbi vseprisotno, povsod, kot je tudi v zadnjem kotičku naše galaksije, kjer smo doma tudi homo sapiensi.
Mi teh zakonov nismo zapisali, le odkrili smo jih! Kot tudi vso matematiko. Zame je to, po domače povedano, preprosto kozmološki razum, ki je od pamtiveka vgrajen v Univerzum! Ne sprašujem se, kako se je znašel v temeljih vsega. Tako kot se ne sprašujem, kdo naj bi ustvaril Boga, ki naj bi ustvaril nas!
Visoka pesem torej sodi v najžlahtnejši izbor svetovne lirike! V šolah ste, žal, preslišali te temeljne resnice o njej. Škoda, gospa Slapšakova! Za Vas je torej prispodoba vsega drugega, kot je v njej zapisano. Ker je gospodu Janši dogajanje med osamosvojitveno vojne bilo sveto, tudi meni je bilo tisto dogajanje sveto, gospa, ste si ga privoščili okrcati, da s to besedo enači, ne razumem kako, eno najpomembnejših liričnih umetnin z njeno versko platjo, z Visoko pesmijo in njenim bojda dokončno nemoralnim sporočilom zemljanom. Po Vaši presoji, gospa!
Vaše besede:
“ Osamosvajanje je bilo po tem takem dolgotrajen erotični dogodek, svatba, tako rekoč orgija?”
“ A ne, gospod Janša?”
Le kje in od kod ste se dokopali do tolikšnega cinizma? Komaj verjamem, da ste res tako napisali!! Kako ste lahko Janševo izjavo, da je bila zanj osamosvojitvena vojna sveta, povezali z večno umetnino, z Visoko pesmijo? Razumi, kdor more!! Besedo “sveto” uporabljamo ljudje nič kolikokrat, ne da bi bili zato zmerni ali fanatični verniki!!
Navedek iz Visoke pesmi, ki po Vaši presoji govori o popačeni spolnosti, tudi orgijah:
Tvoje ustnice kapljajo med, nevesta,
med in mleko sta pod tvojim jezikom
in vonj tvojih oblačil je kot vonj Libanona.
Razumnim bralcem naj bo toliko dovolj. Nerazumnim se pravkar z veseljem odpovedujem, da bi v prazno kramljal še z njimi. Tako hudo me še ne daje starostna demenca, kljub prav v teh dneh doseženim osemdesetim.
Kar ste z ognjevitim in nepremostljivim sovraštvom pripisali gospodu Janši, nekulturnost namreč, je le odraz Vaše dokončne in nepopravljive nekulturnosti! Iskreno mi je žal, ker sem moral resnici na ljubo tako napisati!
Kako lahkotno se v Sloveniji danes marsikdo pogovorja o nekakšni “operetni vojni” v tistih usodnih časih zanjo! Menda je že skromno število mrtvih takrat dovolj prepričljiv razlog za tako dodatno in umazano poimenovanje.
Naj povem tistim, ki še niso nikoli slišali, da je bil dirigent tiste “operete” kdo drug kot že imenovani gospod Janez Janša, ki je uspel zbrati okrog sebe orkester enkratno in neponovljivo pogumnih in inteligentnih slovenskih mož, ki so se bili pripravljeni postaviti po robu eni od najmočnejših armad v takratni Evropi!
Njihova doktrina vojskovanja je bila svetlobna leta oddaljena od na glavo postavljenih doktrin vojskujočih se nekoliko pozneje na Hrvaškem in v Bosni!
“ Ujet vojak je prav toliko škodljiv kot mrtev. Tank z zlomljeno gosenico je prav toliko nevaren kot nov, ki so ga v takratni zlohotni nameri pozabili vključili v napadalno formacijo.”
Življenja naših umrlih, ki so jih zavestno žrtvovali za nas, niso bila nič manj vredna od življenj vse neskončne množice vojakov, ki že tisočletja umirajo na vseh koncih sveta v spopadih s sovražniki. Padli so v zanje najhujšem in najbolj krvavem spopadu vseh časov!!
Njihove smrti, smrti naših “operetnih borcev”, bomo vsaj nekateri med nami, ob preziru zavedenih bralcev naših večinskih medijev, hranili in ohranili v večnem, spoštljivem in hvaležnem spominu!!
Ja, tudi hvaležnem! Se sploh še kdo spomni le dveh filmov o tistih kruto zločinskih časih nekoliko pozneje in nekoliko južneje od nas:
“LEPA SELA LEPO GORE” in “NO ONE’S LAND”
Oglejte si še kdaj enega ali drugega!! Ne bi nam smelo škodovati.
