-2.9 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

(INTERVJU) Jože Biščak: Najbolj oglušojoč je zvok molka

Piše: Lan Seušek (Galerija Fortunata Berganta)

Kot kustos galerije Fortunata Berganta sem se v tem prazničnem času pogovarjal s pobudnikom za njeno ustanovitev, gospodom Jožetom Biščakom. V času nastanka galerije je bil Biščak direktor družbe Nova obzorja in odgovorni urednik revije Demokracija. Kot ostro pero slovenskega novinarstva moj sogovornik tudi tokrat ni razočaral. V pogovoru sva se ozrla na kulturno dogajanje preteklega leta, spregovorila o perečih problemih na tem področju in – čeprav nisva našla čudežne paličice – vendarle nanizala nekaj stvari, za katere se je vredno boriti oziroma jih treba ohraniti. Jože Biščak se v pogovoru ni izmikal reči bobu bob, zato verjamem, da je pred vami zanimivo branje.

Gospod Biščak, pobuda za  ustanovitev galerije Fortunata Berganta je bila vaša. Kako ste prišli na idejo?

Ko sem bil še direktor Novih obzorij in urednik revije Demokracija sem se srečeval z različnimi ljudmi, tudi umetniki. Denimo, Jiřijem Kočico, ki je karikaturist Demokracije. Je izvrsten in vrhunski umetnik, ki bi v neki svobodni državi dobro živel s kiparjenjem. Toda zaradi svojih stališč o dogajanju v družbi in svetu je nesprejemljiv za levico, ki obvladuje tudi umetnost. Da bi vsaj deloma dali priložnost mladim umetnikom, ki so odlični, a za mainstream ideološko nesprejemljivi, kar pomeni, da jim je otežen dostop do razstav v etabliranih galerijah, sem dal pobudo za ustanovitev galerije, ki je sicer šele na začetku poti, vendar gre v pravi smeri.

Ob ustanovitvi galerije ste dejali: “Naša želja je, da v tej galeriji razstavljajo ljudje, ki jih manistream umetnost, kjer merila narekuje leva ideologija, zavrača. Gre za umetnike, šolane pa tudi samouke, ki so odlični slikarji ali kiparji in bi si zaslužili več pozornosti. Predvsem pa je naš namen, da likovno umetnost vrnemo k njenemu izvoru – k lepoti in lepemu.”  Kako daleč, menite, da smo po enem letu kot narod prišli pri iskanju lepega? Smo kaj bližje ali da smo se še bolj oddaljili?

Bojim se, da nismo nič bližje, kot smo bili. Če sem črnogled, lahko rečem, da smo se v Sloveniji (ki glede na svet ni nobena izjema) od iskanja lepega še bolj oddaljili. Kot je filozofija iskanje resnice, je umetnost iskanje lepega. Gre za neko splošno, univerzalno vrednoto, ki je kot resničnost zasidrana v človeški naravi. Ta je izvorno racionalna in dobra, zato nepokvarjena lahko takoj loči med lepim in grdim. Postmodernizem ta, če temu lahko rečem, prvinski nagon zatira na vse načine in moram priznati, da je pri tem uspešen.

V prejšnjem stoletju je švicarski teolog Hans Urs von Balthasar dejal, da v svetu brez lepote tudi dobro in resnica izgubita svojo privlačnost. In občutek za lepoto vse bolj izgubljamo, kolikor se v tem ultrasodobnem času (ki temelji na redefiniranju nekaterih pojmov) slabo enači z dobrim, resnica z lažjo in manipulacijo. Občutek za lepo na žalost danes ni več vprašanje estetike ali kakovosti, postal je ideološko vprašanje. Samo poglejte, kako je Lynn Yaeger, urednica svetovno znane modne revije Vouge, ki je nekoč določala globalne smernice in po kateri so se ravnale znane modne oblikovalske hiše, ocenjevala Melanio Trump. Za zdravorazumskega in dobronamernega človeka je Melania lepa ženska z občutkom za stil in oblačenje, a Yaegerjeva jo je ves čas kritizirala. Ozadje je seveda ideološko, Melania je žena Donalda Trumpa, toda če pogledate oblačenje urednice Yaegerjeve, vam priporočam, da imate poleg sebe pomirjevala. In če kdo tak ideološki odnos do lepega kritizira, mu ves mainstream očita, da je zaplankan, kmet in da ne razume lepote (ali umetnosti) sodobnosti.

Na tem mestu bi si sposodil razmislek žal že pokojnega britanskega filozofa Sira Rogerja Scrutona, ki je učil, da je lepota za dušo tisto, kar je materino naročje za otroka. Lepota v umetnosti deluje na enak način: prikazuje sicer tudi tragedije, bedo, se pravi tisto, kar je v življenju grdo, toda lepota je v naslikanem, saj nudi tolažbo. Tega v sodobni umetnosti ni, sodobna umetnost sporoča, da odrešitve ni. Menim, da je umetnost z redkimi izjemami v postmodernističnem času sledila ideološkim smernicam in potonila v nekakšen moralni neuspeh.

Več si lahko preberete TUKAJ.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine