Piše: Ddr. Anton Stres, teolog in filozof, upokojeni ljubljanski nadškof, publicist
Davnega 18. aprila 1992, na samem začetku demokratizacije torej, ki smo jo tako težko dočakali, je kakor hladna prha deloval zloglasni članek v Sobotni prilogi Dela Zaustaviti desnico. Naivno sem mislil, da takih člankov, ki bi že vnaprej prepovedovali in izključevali določeno politično skupino in prav tako vnaprej, mimo svobodne in demokratično izražene volje volivcev, rezervirali vodilne položaje v državi za levo, bolj ali manj marksistično in socialistično usmerjene politične sile, ne bo treba več brati. Tolažil sem se, da je tisti članek avtorici nesrečno ušel izpod peresa in da ga bodo tako v teoriji kakor v praksi prezrli. Pa se je kaj kmalu izkazalo, da je bil v resnici bojni poziv, znamenje za začetek ofenzive, ki se še danes ni končala.
Takrat se je razkrilo, da je edina oblika demokracije, ki jo dovoljujejo leve tranzicijske politične sile, tako imenovana programirana demokracija. Deležni smo je že bili v zadnjih letih enopartijskega režima, ki je postajal do določene mere pluralen in strpen. Različnim tujim opazovalcem, ki so spremljali razvoj v Jugoslaviji in hvalili njeno »svobodoljubnost«, sem pojasnjeval razliko med prejšnjim zadrtim in poznejšim, bolj liberalnim stanjem – kakor tudi razliko med jugoslovanskim »samoupravnim socializmom« in stalinističnimi praksami v drugih vzhodnoevropskih državah – s prispodobo živali, ki je privezana na verigi. Veriga je lahko krajša ali daljša. Če je zelo dolga, ima žival veliko manevrskega prostora in včasih se lahko zazdi, da svobode ne pogreša več. Toda če po naključju hoče še dlje, kakor ji dovoljuje sicer razmeroma dolg povodec, kaj kmalu začuti poteg, ki jo zbudi iz njenih iluzij. To je »programirana« demokracija: razmeroma dolg povodec, ki pa je še vedno – povodec ne glede na to, kako dolg je. Z demokratizacijo pa naj bi bilo vseh verig in povodcev dokončno konec. Pa jih noče biti.
Na ta vzklik »Zaustaviti desnico« izpred tridesetih let sem se spomnil, ko sem prebral izjavo predsednika vlade, da ne bodo »dovolili, da se kandidat SDS zavihti v predsedniško palačo«. Name je delovala ravno tako zlovešče kakor tisti članek. Ironija je toliko večja, ker jo je izrekel predsednik gibanja, ki se imenuje Svoboda (z veliko začetnico!) Do tedaj sem mislil, da v demokratični državi o tem, kdo se sme »zavihteti v predsedniško palačo«, odločajo in dovoljujejo volivci in samo oni. Če pa smo v stanju, da se volivcem lahko kaj takega dovoljuje oziroma ne dovoljuje, pomeni, da ljudstvo (volivci) nima oblasti in ni suvereno, kakor sicer v naši ustavi piše. Če je bila tista izjava premišljena in resna, ker bi obstajala realna možnost, da se volivci zavedejo, ali se kako drugače doseže, da izidi volitev ustrezajo nekomu drugemu kakor siceršnji vesti, prepričanju in volji volivcev, bi imeli »programirano« svobodo in »programirano«, se pravi vnaprej zakoličeno demokracijo. To pa ne bi bila več ne demokracija in ne svoboda.
Demokracija je ali pa je ni. Enako svoboda. V hipu, ko jima dodamo omejevalno določilo – vsako določilo pa je omejevanje in s tem negacija, kar sta vedela že Spinoza in Hegel –, nista več to, kar bi morali biti. To spet spominja na znano Hayekovo tirado zoper pridevnik »socialen«, ko pravi, »da socialno tržno gospodarstvo ni nobeno tržno gospodarstvo, da socialna pravna država ni nobena pravna država, da socialna vest ni nikakršna vest, da socialna pravičnost ni nikakršna pravičnost«, in da se boji, »da socialna demokracija ni nobena demokracija«. Čeprav jemljem te polemične vrstice z velikim pridržkom, je res, da nekatere vrednote ne trpijo omejitev in pogojevanj. Svoboda in demokracija sta prav gotovo med njimi. Veliko prej kakor socialna demokracija pa »programirana« demokracija zagotovo ni nobena demokracija.
Pa svoboda res ne trpi nobene omejitve? Ali sme kdo svobodo izkoriščati in se potegovati za njeno ukinitev? Smejo v demokratični državi demokracijo zlorabljati in se organizirati za vzpostavitev nedemokratične diktature in omejevanja svoboščin? Smemo dovoliti, da nekdo izrablja svoboščine, ki mu jih zagotavlja spoštovanje človekovih pravic, za spodkopavanje le-teh? Nekateri liberalni teoretiki (J. Rawls) pravijo, da je tudi v takem primeru treba v imenu svobode in demokracije to dopuščati vse dotlej, dokler nevarnost za samo demokratično in svobodoljubno ureditev ne postane žgoča. Seveda se takoj pojavi novo vprašanje, ali ni tedaj že prepozno.
Zato pa je toliko bolj nesprejemljivo, če kdo vnaprej izključuje enakopravno možnost dostopa do vseh, tudi najvišjih položajev v državi kakemu državljanu, katerega zavezanost ustavi, demokraciji in celovitemu spoštovanju človekovih pravic ni sporna. Kdor vnaprej oporeka volivcem pravico, da po svoji uvidevnosti nekoga izvolijo na najvišje mesto v državi, se podaja na pot, ki bolj kot v svobodo vodi v njeno nasprotje.
