Piše: Gašper Blažič
Pred drugim krogom predsedniških volitev se velja tudi vprašati o tistih, ki veljajo za najvplivnejše podpornike Nataše Pirc Musar. Pri tem najbolj izstopa Milan Kučan, ki je leta 1990 s funkcije šefa CK ZKS presedlal na funkcijo predsednika republike. Ker je pred kratkim umrl eden od akterjev obrambe samostojne Slovenije, legendarni policijski specialec Vinko Beznik, velja izpostaviti zgodbo, kako je Kučanov krog izkoristil Beznikovo naivnost in ga uporabil, bolje rečeno zlorabil še dolga leta po aferi Depala vas.
Da so se že zelo hitro po osamosvojitvi Slovenije stvari začele pomikati v čudno smer, je slutil že osamosvojitveni obrambni minister Janez Janša v knjigi »Premiki«. Sredi poletja, tako rekoč v času umika JLA iz Slovenije, se je začela velika kriza v Demosu, ki so jo sprožili tisti, ki so že tik pred osamosvojitvijo skušali spodnesti koalicijo preko peticije proti tedanjemu generalnemu tožilcu Antonu Drobniču. Zaradi težav z operativnostjo vlade je Peter Jambrek predlagal določene kadrovske spremembe, med drugim z zamislijo, da bi vodenje vlade prevzel dotedanji notranji minister Igor Bavčar, ki je že spomladi 1991 prevzel vodenje operativnih priprav na osamosvojitev. Predlog pa ni bil sprejet, pač pa se je začela vse bolj širiti razpoka znotraj Slovenske demokratične zveze. Nekaj mesecev po njenem razpadu se je na zadnji dan leta 1991 Demos samoukinil, kasneje pa je padla tudi Demosova vlada. Na dan so prišle prve tranzicijske afere.
Janša: »S tem denarjem lahko kupiš volitve.«
Stara komunistična nomenklatura, ki je le s težavo sprejela osamosvojitev Slovenije je začela dvigovati glavo, posledice političnega razkola pa so prizadele tudi oborožene sile. Stare udbovske strukture so namreč imele velik vpliv na policijo, ki je sicer sodelovala v obrambi samostojne Slovenije, a ne povsod enako. Začela se je bitka ne samo za simbolno ugrabitev osamosvojitve, pač pa tudi za odstranitev tistih, ki so bili nomenklaturi nevarni. Med njimi je bil glavna tarča obrambni minister Janez Janša, ki je ministrstvo vodil tudi po padcu osamosvojitvene vlade in nekaj časa še po volitvah, ki so bile jeseni 1992. Janša, ki je bil skupaj z Igorjem Bavčarjem med vsemi ministri nove vlade maja 1990 deležen največ nasprotovanj s strani predsednika predsedstva Milana Kučana (slednji je ravno v tistem času s svojo pasivnostjo omogočal razoroževanje TO), je že ob aferi Hit leta 1993 – tistega leta je postal predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije – opozoril na skrb vzbujajoča dejstva. V torek, 6. aprila 1993, je na TV omizju televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka: »Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančnega nadzora, če ni finančne discipline. S tem denarjem lahko kupiš volitve.« Resničnost njegovih besed se kaže še dandanes – še zlasti, če pomislimo na »kraljico davčnih oaz«, ki jo sedaj podpira Kučan.
Nomenklatura pa je bila na Janšo pozorna še zaradi drugih stvari. V tistem času so namreč stare udbovske strukture še naprej uporabljale svoj »vzporedni mehanizem« tudi za trgovino z orožjem, ki ga je za svojo obrambo nujno potrebovala krvaveča Bosna in Hercegovina. Praviloma bi moralo biti o vseh pošiljkah orožja, ki so šle skozi Slovenijo, že vnaprej obveščeno ministrstvo za obrambo RS, kar pa se ni zgodilo. Tako je prišlo do tega, da je na mariborsko letališče prišla pošiljka orožja, o kateri ministrstvo ni bilo obveščeno. Ker so bili nelegalni finančni tokovi presekani, je prišlo do sklepa, da se obrambnega ministra pred javnostjo diskreditira in odslovi. Tako se je začela tajna operacija Ščuka, v katero so bili vpleteni specialni operativci, kot je npr. Drago Kos. Dogajanje je doseglo vrh marca 1994, ko so pripadniki vojaške obveščevalne službe prijeli policijskega agenta Milana Smolnikarja. Fotografija povitega Smolnikarja se je takoj znašla na naslovnici Mladine, v Sloveniji pa je zaokrožila interpretacija dogodka po Kučanovem okusu: poseg vojske v civilno sfero, za kar je odgovoren obrambni minister. Predsednik vlade Janez Drnovšek je tako predlagal razrešitev Janeza Janše s funkcije ministra, kar je bilo z večino potrjeno. Kar seveda ni utišalo obtožb, ki so govorile celo o tem, da naj bi Janša pripravljal kar državni udar proti demokratično izvoljenim strukturam. Podrobnosti afere si lahko preberete TUKAJ.
Vinko Beznik zlorabljen za potrebe nomenklature
V to zgodbo se je vpletel tudi Vinko Beznik, ki je leta 1990 pomagal Janezu Janši, Igorju Bavčarju ter Antonu Krkoviču vzpostaviti projekt ustanovitve slovenske vojske. Ker je bila obstoječa TO večinoma razorožena, po zakonu in ustavi pa v veliki meri podrejena beograjskemu generalštabu, je bilo treba najti oboroženo strukturo, ki bi v vmesnem času zavarovala osamosvojitvene procese. Tako je nastala tajna operacija, s katero se je vzpostavila Manevrska struktura narodne zaščite (kar seveda ni bila neka paravojska, saj je Slovenija imela zakon o narodni zaščiti, ki je takšno možnost omogočal). Ta vmesni čas je bil dejansko zelo nevaren, saj je poleti 1990 prišlo do srbskega upora v Kninu, upornike pa je prikrito ščitila JLA. Poveljnik specialne enote tedanje slovenske milice Beznik je pri nastajanju slovenske oborožene sile odigral odlično vlogo. »Ena od osnovnih nalog specialne enote Policije v takratnem času je bilo tudi spremljanje tovorov orožja oziroma zavarovanje prevozov in razmeščanje orožja po celotnem ozemlju Slovenije. Varovanje teh tovorov je bilo dvojno: varovanje pred nasprotnikom, takrat sta bila naša nasprotnika JLA in KOS, ter varovanje pred nami samimi. Večina ljudi namreč ni vedela, za kaj pravzaprav gre in čigavo je to orožje. Včasih smo bili v neprijetnem položaju, ko smo morali legalni oblasti oziroma Policiji govoriti o tem, kaj prevažamo. Včasih se je vse izteklo bolje zaradi osebnih poznanstev, kot pa če bi upoštevali hierarhijo,« je nekoč dejal o svoji vlogi pri projektu Manevrske strukture narodne zaščite (vir: Enciklopedija osamosvojitve). Ob deseti obletnici samostojne države je dejal: “Po desetih letih poskušam razvrstiti in urediti potek dogajanj v času od maja 1990 do oktobra 1991, kolikor je trajala “moja” vojna. Neverjetno je, koliko dogodkov, aktivnosti in nalog se je v tako kratkem času zgodilo in med njimi veliko drobnih, vendar pomembnih stvari, ki pa se jih v zgodovino verjetno nikoli ne bo zapisalo. Če bi se kolo časa zavrtelo nazaj in bi predvidel vse te dogodke, pomembne in manj pomembne aktivnosti, velike in male naloge, ki smo jih izvajali in bi jih časovno planiral, bi se oktober 1991, umik enot bivše armade iz Slovenije, zgodil mnogo let kasneje.”
Beznik je bil tudi del skupine ključnih akterjev slovenske osamosvojitve, ki so 7. septembra 1990 na Pristavi nad Stično sprejeli in formalizirali strateške dokumente za vojaško zavarovanje osamosvajanja Republike Slovenije, piše STA. Sestanka so se takrat udeležili še Igor Bavčar, Janez Janša, Tone Krkovič in Jože Kolenc. Ti dokumenti so bili po navajanju Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve podlaga za sklepno fazo organiziranja vojaško-policijske organizacije Manevrske strukture narodne zaščite, na kateri je ob napadu Jugoslovanske ljudske armade na samostojno Slovenijo temeljil oboroženi odpor, saj je bila JLA tudi prvič jasno opredeljena kot morebitni agresor oziroma ključna nevarnost za slovensko osamosvojitev.
Po osamosvojitvi je sledil razkol
Konec septembra 1990 je tedanja večstrankarska slovenska skupščina sprejela potrebne ustavne spremembe in zakonodajno podlago, s katero je Slovenija vzpostavila popoln nadzor nad TO, strukture MSNZ pa so bile vključene vanje. Reakcija JLA je bila bliskovita, saj so njeni specialci zasedli zgradbo štaba TO na Prežihovi v Ljubljani, a brez uspeha, saj je bil novi poveljnik Janez Slapar medtem že na drugi lokaciji. Demos je tako lahko mirneje sprejel odločitev za plebiscit, ki je bil kasneje izveden, malo pred plebiscitom pa je TO izvedla postroj in demonstracijo svojega delovanja v Kočevski Reki. A kot rečeno: poosamosvojitveno dogajanje je vneslo razdeljenost v Slovensko demokratično zvezo in še v Demos, v novo Demokratsko stranko, ki je izšla iz SDZ, je odšlo precej osamosvojitvenih kadrov, ki so bili pod močnim vplivom botra vzporednega mehanizma Nika Kavčiča – tako so se v tej frakciji takrat med drugim znašli Igor Bavčar, Dimitrij Rupel, Igor Omerza, Jelko Kacin, France Bučar, Tone Peršak, Spomenka Hribar… Nekateri so leta kasneje obžalovali svojo avanturo, Hribarjeva pa je ostala do konca zvesta Kučanovi agendi. Večji del Demokratske stranke se je le malo pred Depalo vasjo leta 1994 pod patronatom Nika Kavčiča in Milana Kučana pridružil razširjeni družini komsomolskih liberalnih demokratov pod Drnovškovim vodstvom. Nastala je Liberalna demokracija Slovenije.
Ker se je izkazalo, da afera Depala vas ni pomagala pri popolni odstranitvi Janeza Janše iz politike, je nomenklatura vedno znova ali izumljala nove umetne afere ali pa obujala stare, že prežvečene. Po tistem, ko je Janez Drnovšek konec leta 2002 postal predsednik republike, je vodenje vlade ter vladajoče LDS prevzel precej manj fleksibilen in precej zadirčen dotedanji finančni minister Anton Rop. Politične delnice LDS so začele naglo upadati, spomladi 2003 je predsedniška kandidatka Barbara Brezigar, ki je konec leta 2002 postala Drnovškova izzivalka, postala prvopodpisnica javne izjave »Nekaj je treba storiti«. Ker se je razpoloženje javnosti začelo obračati in je prišlo do nevarnosti, da bi se SDS spet okrepila, so botri paradržave v boj poslali Janševega nekdanjega sodelavca iz časov kreiranja slovenske obrambe – Vinka Beznika.
Beznikov intervju, ki je botre paradržave spravil v zadrego
Kaj se je zgodilo? Beznik je nenadoma postal zelo zaželen sogovornik za Mladino, kjer je znova ponovil obtožbe na račun Janeza Janše glede pripravljanja državnega udara. Intervju je pritegnil tudi pozornost drugih mainstream medijev, zlasti Pop TV. To je bilo julija 2003. V začetku avgusta 2003 pa je v intervjuju za Mladino in Pop TV te navedbe potrdil še en nekdanji član policijske specialne enote Vojko Smole. Pri vsem tem pa je Beznik storil usodno napako, saj je očitno »po nesreči« razkril, da so bili v času afere Depala vas policijski oklepniki opremljeni z raketami, kar pa bi bilo dovoljeno izključno v primeru izrednih razmer (ki jih takrat seveda ni bilo), sicer pa neustavno (po 92. členu ustave je namreč parlament lahko razglasil izredno ali vojno stanje, tega seveda ni storil). »V stanju pripravljenosti so bili vsi pripadniki enote, večkrat smo se tudi premaknili na rezervne lokacije. … Šli smo na svoje tajne lokacije z vso opremo in oborožitvijo … Takrat smo prvič po /osamosvojitveni/ vojni vzeli ven oklepnik, na katerega smo namestili protitankovske rakete. To je pomenilo stanje najvišje ‘bojne’ pripravljenosti,« je v intervjuju povedal Beznik. S tem je dejansko potrdil, da je paradržava nadzirala policijske strukture mimo uradnih institucij, saj nihče od oblastnih organov (niti predsednik republike, niti predsednik vlade, prav tako tudi ne predsednik DZ in notranji minister) niso izdali takšnega ukaza. Zanimivo je, da na to vprašanje Milan Kučan (leta 1994 predsednik republike in vrhovni poveljnik oboroženih sil RS) in Herman Rigelnik (leta 1994 predsednik Državnega zbora RS) takrat nista hotela odgovoriti. Njun molk je zato še bolj zgovoren.
Beznikove izjave tudi potrjujejo, da so posamezne strukture notranjega ministrstva izvajale nekatere ukrepe, ki jih je predvideval dokument – gre za osnutek načrta, ki ga je skupaj s sodelavci pripravil takratni vodja kriminalistične službe Mitja Klavora (ki je bil nato še kot rosno mlad upokojen, kasneje je postal funkcionar zveze borcev) z naslovom »Okvirni načrt ukrepov za zagotovitev ustavnosti in zakonitosti v primeru potrebe«, ki ga je Janša predstavil samo nekaj mesecev pred intervjujem z Beznikom. Ta načrt je predvideval celo napad na ministrstvo za obrambo. Ukrepe so izvajali, čeprav je obrambno ministrstvo v dneh pred incidentom pri Depali vasi in po njem ustavilo vse svoje redne vojaške aktivnosti, da si jih ne bi mogli po naključju napačno razlagati. Kot je 31. julija 2003 v uvodniku zapisal tedanji in sedanji urednik Demokracije Metod Berlec: »Celotno dogajanje nas opozarja, da “paradržava” v tistem času ni izbirala sredstev, s katerimi bi odstranila motečega obrambnega ministra. Za to je uporabila različna sredstva (ponarejanje dokumentov, Dosje 13, vohunjenje, zasledovanje, bojna pripravljenost ipd.), ki bi v skrajnem primeru lahko pripeljala celo do bratomorne vojne. Bo kdaj kdo za to odgovarjal?«
Botri paradržave želijo tudi dandanes prevzeto vso oblast
Torej, če so želeli iniciatorji paradržave preko Vinka Beznika kot nekdanjega Janševega sodelavca iz časa osamosvajanja očrniti Janšo in Brezigarjevo, so si s tem zabili strahoten avtogol. Morda se tudi zato Beznik kasneje ni več pojavljal v javnosti, ki je leta 1993 prejel srebrni častni znak za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije, bil pa je tudi večkrat kritičen do oblasti in celo do zveze združenj policijskih veteranov Sever.
Ne glede na to, da se je dal vplesti v kolesje paradržave, pa je ob njegovi smrti Janez Janša nastopil zelo spravljivo. Zapisal je:
Počivaj v miru, Vinko. Eden od stebrov #MSNZ v nevarnih časih. 🕯 https://t.co/S1CHOOA9HN
— Janez Janša (@JJansaSDS) November 1, 2022
Kar je, zanimivo, v nasprotju z mitom o maščevalnem predsedniku SDS in nekdanjem trikratnem premierju, ki se Beznika še vedno spominja predvsem po njegovi vlogi pri osamosvojitvenih prizadevanjih. Po drugi strani pa dogodek iz leta 2003 samo dodatno osvetljuje moralno zavrženo dejanje voditeljev paradržave in tistih, ki so želeli rehabilitirati nekdanji režim ter njegov vzporedni mehanizem. Med njimi ima glavno vlogo Milan Kučan, danes podpornik »moralne« Nataše Pirc Musar.
Spodaj objavljamo tudi uvodnik in članek iz 31. številke Demokracije leta 2003 o primeru raket na oklepnikih:
