Piše: dr. Iztok Durjava
V prestolnici in verjetno tudi v preostalih delih Slovenije sedaj že krepko »krizne naše« se sliši topot konjev in kobil. Očitno so te konje in kobile spustili iz konjušnic in kobilarn in jih vpregli v nov kulturni boj. Animalična simbolika ni moj izum, saj sem jo povzel po članku, ki je izšel v časopisu Delo 12. avgusta 2022 na str. 15 pod naslovom Vlečni konji kulturno – umetniškega sektorja.
Novi obrazi na Ministrstvu za kulturo v tem članku govore o potrebi po novih kvalitetnih vodstvenih kadrih (usposobljen kulturni menedžment) v naših kulturnih ustanovah. Seveda vemo, da teh kadrov pri nas ni in bi jih verjetno morali narediti ali uvoziti, kot bomo uvažali elektriko in druge energente v tem kriznem času. Ampak bistveni del izpovedi levih kulturnikov je vendarle napoved kadrovskih čistk oz. specialne operacije, ki so jih nakazovali že anonimni protestni napisi »Sramota« pred Moderno galerijo, Muzejem novejše zgodovine in morda še kje. V obeh primerih je šlo očitno za napoved bodoče akcije, zaznamovanje terena za spopad, ki se danes uresničuje. V obeh omenjenih ustanovah je po končanih mandatih predhodnikov prejšnja, menda osovražena, celo fašistična vlada imenovala nov vodstveni kader. Nad temi kadri pa nikakor ni navdušena nekdanja direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije Kaja Širok, ki je postala pod novo oblastjo državni sekretar za kulturo v kabinetu predsednika vlade (včasih se je ta funkcija imenovala predsednik ideološke komisije CK ZKS ,danes pa recimo CK gibanja Svoboda). O tem pričajo njene naslednje besede: «Problematični vodstveni kadri so ustvarili težke pogoje dela, nestrokovne odločitve ter splošno pomanjkanje znanja pa so poslanstva in dela zavodov potisnili v povprečnost.«(glej omenjeni članek zgoraj). Ta meta jezik je potrebno konkretizirati: ciljane direktorje je potrebno zamenjati. In v tem primeru so se salonski levičarji izkazili kot zelo inventivni. V primeru Jožeta Dežmana so ubili kar dve muhi v enem zamahu. Tako so sklenili stari in mladi levici ne preveč ljubi Muzej slovenske osamosvojitve priključiti Muzeju novejše zgodovine Slovenije in s tem relativizirati tudi osamosvojitveni proces in osvobodilno vojno. Oni menijo, da t.im. »operetne« vojne ni potrebno ločevati od ostalega zgodovinskega dogajanja.
Tako bodo ustanovili nov javni zavod in imenovali novo vodstvo – novega plemenitega konja ter se znebili nadležnega direktorja. Drugi del operacijo bo najbrž prevzelo kakšno drugo ministrstvo in poskušalo Komisijo Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč združiti s kakšno novo komisijo, ki ji bo načeloval tudi novi konj. S tem bi razveselili tudi župana in resničnega gospodarja prestolnice Zorana Jankoviča, ki mu je, čeprav prihaja iz drugih krajev, narodna izdaja nenadoma postala »bliska« tema.
Še bolj vroče kot je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije je kot izgleda v Moderni galeriji. Tam kolektiv v nasprotju z omenjenim muzejem, ni zadovoljen z direktorjem. Direktorja sicer ne poznam, ampak glede na objavljene reference v njegovem imenovanju ne vidim nič spornega. So pa na levici odhod bivše direktorice Badovinčeve po ne vem koliko mandatih prikazali kot pravo tragedijo ali dramo epskih razsežnosti, a je k sreči kot izkušena kulturna menedžerka našla službo v bližnjem Zagrebu. Podobne stvari sem izkusil tudi sam, a brez velike »galame«,ko mi recimo minister Jožef Školjč po petletnem mandatu ni več zaupal vodenje Muzeja novejše zgodovine Slovenije in je izbral neko drugo osebo. Njegova odločitev je temeljila na premisi, da je za ustanovo bolje če pride na to mesto nekdo od »zunaj«.Pa je bila ministrova izbranka pred nekaj leti že »notri«.
Če se še enkrat vrnem v Moderno galerijo, ugotavljam da so tam v svojo godljo kot kolateralno škodo vpletli še enega najprodornejših slovenskih, recimo kuratorjev, nekdanjega umetniškega vodjo Obalnih galerij dr. Andreja Medveda, sicer pa filozofa, pesnika, kritika in še kaj. Menda so bili sporni podnapisi k likovnim delom elitnih primorskih umetnikov in ker naj bi do razstave prišlo brez vednosti strokovnih delavcev Moderne galerije. V Narodnem muzeju je k sreči s strani »Janševe« vlade imenovani direktor zaradi strokovne napake sam odstopil, zato ni bila potrebna ideološka defenestracija.
In na koncu se vrnimo še k aktualni ministrici in odstopu dr. Dimitrija Rupla kot predsednika Agencije za knjigo. Sporen je nesramen, skorajda pobalinski odnos do človeka, ki je, ko se je sedanja ministrica verjetno še spuščala po topoganu kakšnega otroškega igrišča v rodnem Celju, vodil prvo ministrstvo za zunanje zadeva RS in prispeval pomemben delež k mednarodnem priznanju slovenske osamosvojitve. O njegovem književnem opusu pa sploh ne bi izgubljal besed.
Na koncu: kot nekdanji delavec na področju kulture, doktor znanosti in slovenski državljan predlagam, da opozicija oz. ena od opozicijskih strank začne postopek za interpelacijo zoper ministrico za kulturo Asjo Vrečko. Slovenci ne smemo dopustiti, da nam bo stranka katere predsedniški kandidat ni dosegel niti 3 procente glasov v prvem krogu predsedniških volitev, krojila naše kulturno življenje.
In na koncu: menda muzej, omenjen v naslovu obstaja v Amsterdamu. Domnevam, da so ga postavili levičarji, saj so ženske torbice v zgodovinskem razvoju gotovo znamenja razrednega boja in hkrati velika tabu tema za prelestni moški svet.
