Piše: Frančiška Franca Buttolo
Podobno, kot so do oblasti kritične izobražene avtorje v Titovi Jugoslaviji zelo radi pošiljali v norišnice, da jim državljani ne bi verjeli, da ne bi množično brali njihovih obsodb nesposobnih in zločinskih tedanjih komunističnih oblasti, tako zdaj o marsikom – tudi o meni, jasno – govorijo in pišejo, da bi ga nujno morali zapreti in zdraviti – menda kar najljubši Golobovi psihiatri, ki jim – zlasti kot politik – menda zelo zaupa. Zato je menda minister za zdravje njegov najboljši prijatelj, kar je vidno že od daleč, tako rekoč z letala.
Lepo od dr. Goloba, če tako dobro misli o psihiatrih. Odkrito povem, da tudi mene v kaki hudi stiski ne bi motila učinkovita pomoč, na primer – ko bi izgubila službo (kot se to zdaj dogaja številnim, ki niso prave – čiste – Svobodine ali golobje rase). Takšna izguba bi povzročila mojo nesposobnost za odplačevanje kreditov, odvzem stanovanja, odvzem otroka (ker zanj ne bi imela niti stanovanja niti denarja), hude obsodbe okolja in nazadnje še kako skoraj neozdravljivo odvisnost, v kateri bi zaman iskala moč, da bi vse te stvari vzdržala.
Resnična pomoč v duševni stiski me torej načeloma niti ne bi tako strašno motila. Seveda pa samo v primeru, če bi bila ponujena kot dobronamerno dejanje in s strani dobrih ljudi, ne pa kot neke vrste politična zaporna kazen (kot je pri nas že dolgo v navadi) za moje kritično pisanje. Saj v resnici nihče ni cepljen proti kakemu občasnemu velikemu stresu, nadčloveškim naporom, bolečim izgubam, porazom in usodnim razočaranjem, ko lahko ogromno pomaga nasvet dobrega psihiatra, lahko tudi dobrega duhovnika, zaupanja vrednega prijatelja, ki pozna tovrstne neprijetne človeške stiske. Pa še kako – in skoraj edino – lahko pomaga.
Povsem drugače pa je s politično psihiatrično “pomočjo”. In prav za to gre v vseh primerih, ko se oblastniki, ki so predaleč in pregloboko zabredli v kako “šlamastiko”, prestrašijo določenega kritičnega avtorja. Da bi ga utišali, kot je znano, o njem razširijo “zanimivo” vest, da je “pacient”. Če ni prehud kritik in če njegovih spisov ne bere veliko število državljanov, kot jih veliko ne bere mojih člankov, zlasti z oblastjo nezadovoljnih, ostane pri tovrstnem poročanju rumenega tiska. Da je pisec malo čez les, ker preveč – to je obvezno dopolnilo – verjame Janezu Janši in ga podpira.*
Kadar pa gre za pomembno politično osebnost, takrat pa ni milosti. Obsodba sledi obsodbi, zapor zaporu, blatenje pa se od jutra do večera pretaka po “kao” neodvisni medijski kanalizaciji. Priznanja za “ustvarjalnost” tovrstne, duševno še zdrave (celo s kakim udbovskim kolescem preveč) medijske mafije, ki pa ima najhujše prebavne motnje, se na posebnih, častnih mestih v njihovih uredništvih – svetijo kot dr. v laterni. Nič hudega, če so ti ljudje vsaj hudo zasvojeni, moralno sprevrženi, koruptivni do amena, vohuni, vohljači, izdajalci domovine, tuji plačanci, tatovi in bolestni hinavci! Takšna je pač sodobna medijska scena, četrta veja oblasti.
Nič hudega, če ta medijska scena, prej ali slej, pristane v politiki, prav takšni, kakršni so neodvisni novinarji. Prav takšne so najbolj potrebovali enkratni Kučanovi vidni in nevidni sodelavci, seveda tudi on sam. In prav takšne še vedno potrebujejo. Še prav posebno so dobrodošli, če prihajajo iz katere od južnih republik nekdanje Jugoslavije, ker ti, večinoma jugonostalgiki, smrtno sovražijo Janeza Janšo, človeka, ki je – za Triglavom – najvišji moderni simbol samostojne Slovenije.
Opomba
*Takole na primer mene poučujejo Kučanovi podporniki: — “In zakaj je bil plebs nadpovprečno motiviran, da je sploh odšel na volišča?? In se ‘zahvalil’ borcu proti virusu, Janši? Ja zato, ker je imel dovolj njegovega cepilnega nasilja, zapiranja, omejitev, ščuvanja in laži – da, tokrat so se tudi tako imenovani desni lagali na vso moč, zakaj, vedo le oni. Kdo ve, kaj so morali podpisati v Bruslju, da jim je ta tako ‘velikodušno’ odprl vrečo in jim nasul (judeževih) novcev…” (Del komentarja pod mojim včerajšnjim (28.9.2022) člankom Tako umira Slovenija.