Piše: dr. Janez Tušek, univerzitetni profesor, direktor, urednik in publicist
V tem poletnem času smo v medijih lahko prebrali in poslušali, ker so o tem poročali praktično vsi režimski mediji, o razsodbi dveh slovenskih sodišč. V obeh primerih je tožbi izgubila stranka SDS.
V prvem primeru je stranka SDS tožila akademika, zaslužnega profesorja in dvakratnega doktorja znanosti Rudija Rizmana za izjavo, ki jo je dal na javni televiziji v oddaji Odmevi. Izjavil je, »da pride na čelo vlade stranka oziroma njen voditelj, ki v bistvu zagovarja avtoritarne ideje, ki ga financira seveda tudi tuja stranka oziroma tuj režim, tu mislimo seveda na madžarskega, in seveda kot tak pospešuje politično retoriko, ki se opira na ksenofobijo za izključevanje, nasprotovanje pravni državi … to dejstvo je seveda srhljivo. Dejstvo, da se neka stranka financira iz tujine«.
Je Rizman dementen ali pa je zavestno zavajal javnost?
Sodišče v Kamniku je presodilo, da je imel akademik, zaslužni profesor in dvakratni doktor znanosti Rudi Rizman za izjavo utemeljene argumente, ker naj bi bilo v javnosti splošno znano, kako se omenjena politična stranka financira.
Sodišče je torej presodilo, da gre pri izjavi akademika, zaslužnega profesorja in dvakratnega doktorja znanosti Rudija Rizmana za dopustno kritiko delovanja politične stranke. Rizmanova izjava se nanaša na politično razpravo, ki je bila v največjem javnem interesu, je še ugotovilo sodišče.
Po oceni sodišča je torej sociolog, akademik, zaslužni profesor in dvakratni doktor znanosti Rudi Rizman utemeljeno verjel, da se SDS financira iz tujine, zato njegova izjava ni bila žaljiva. Kritičen pogled na delovanje strank je temeljna človekova pravica, ugotavlja sodišče.
Kako je lahko sociolog, politik, akademik, zaslužni profesor in dvakratni doktor verjel, da je stranka SDS financirana iz tujine, če je to nezakonito. Iz tega lahko samo sklepam ali ocenjujem, da je g. Rizman dementen ali pa, da je zavestno zavajal javnost. Če pa resnično ni vedel, kako je SDS financirana, se lahko upravičeno vprašam, kako lahko nosi vse prej naštete titule. To je prav gotovo osnovno vedenje vsakega, ki se tako ali drugače spušča v politiko. Če pa tega resnično ni vedel, pa sprašujem odgovorne urednike RTV, zakaj take nevedneže vabijo v studio za komentarje.
Kdo je lahko doktor znanosti?
To je lahko tisti, ki se razume na znanstveno, razvojno in raziskovalno delo. Poleg tega mora vsak doktorand v svoji disertaciji narediti pregled objavljene literature na temo, ki jo obravnava. Ddr. Rizman in s tem sodišče se sklicujeta na obširna medijska poročanja o financiranju SDS in o medijih, ki so povezani s SDS, pa tudi na preiskave Nacionalnega preiskovalnega urada in parlamentarne komisije državnega zbora. Ali so to ustrezne reference, na katere se lahko sodišče in akademik sklicujeta? Ali sta parlamentarna komisija ali Nacionalni preiskovalni urad že kdaj ugotovila, da se SDS financira iz tujine? Ne, do sedaj še ne. To pomeni, da je ddr. Rizman naredil napačne sklepe iz informacij, ki jih je dobil, in napačne trditve, kar bi moralo sodišče ugotoviti in upoštevati. To je prav gotovo napaka sodišča, da tega ni naredilo.
Kdo je lahko zaslužni profesor?
To je lahko nekdo, ki je v preteklosti plemenito in etično predaval, bil etični in moralni mentor pri različnih seminarskih, diplomskih in magistrskih nalogah ter doktoratih. Predvsem je celotno pedagoško obdobje ravnal pošteno in etično. Ali je zaslužni profesor Rizman v izjavi, ki je bila izrečena v trdilni obliki, ravnal pošteno in etično? Po moji presoji ne.
Kdo je lahko akademik?
Velja podobno kot za zgoraj navedena znanstveni in pedagoški naziv. Na znanstvenem in pedagoškem področju mora imeti ustrezne reference, ki navzgor odstopajo od povprečja. Svoje znanstvene dosežke mora objavljati v različnih oblikah in v različnih medijih. Predvsem pa mora delovati pošteno, moralno in etično.
Ali je akademik z neresnično izjavo v oddaji Odmevi v trdilni obliki ravnal moralno? Po moji presoji ne. Ali bi tu morala reagirati Slovenska akademija znanosti in umetnosti? Po moji presoji da.
Pri takem sklepu sodišča se človek dejansko vpraša, ali lahko vsak navaden državljan, ko sliši gostilniške debate ali neresnične izjave nekih drugih ljudi ali politikov ali celo poslancev, izjavlja vse mogoče, pa če tudi pri tem nekoga žali. Če se akademik, zaslužni profesor, dvakratni doktor zanaša na splošno debato med ljudmi, se navadni državljan lahko še toliko bolj.
Kot primer. V gostilni sem od neznanega človeka slišal, da je dr. Rizman po zagovoru svojega znanstvenega doktorata na prvem srečanju ob obletnici zaključka srednje šole vsakemu nekdanjemu sošolcu dal roko in se predstavil kot doktor Rizman. Tako sem slišal, ali pa je to resnica, pa ne vem.
Sodišče zavrnilo pritožbo Janez Janše
V drugem primeru je višje sodišče v Celju zavrnilo pritožbo predsednika SDS Janeza Janše zoper sodbo, po kateri se mora Janša opravičiti stranki SD za trditve o »ukradeni vili« in ji plačati 10.000 evrov.
Kot pišejo mediji, je tudi višje sodišče ugotovilo, da je Janša vedel za lažnivo vsebino svojih izjav, a jih je kljub temu zlonamerno objavljal.
V tem primeru je sodišče tudi ugotovilo, da morajo politične stranke pokazati večjo stopnjo strpnosti do kritike, a da je Janša prestopil mejo spoštovanja pravic drugih, saj je vedoma in namerno zapisal neresnične žaljive trditve. Obravnavani tviti so po mnenju sodišča žaljivi že sami po sebi ne glede na to, kdo bi jih zapisal, s kakšnim namenom in na koga se nanašajo. Kot še izhaja iz prvostopenjske sodbe, je sodišče ugotovilo, da je Janša sporne trditve objavil ob zavedanju, da njihova vsebina ni resnična ter da bo objavljena informacija doživela velik odziv javnosti.
Komunisti so zaplenili Moskovičevo vilo
Pri tej drugi tožbi gre za Moskovičevo vilo na Levstikovi ulici v Ljubljani. To zgradbo na ljubljanski Vrtači sta leta 1931 kupila Feliks in Klara Moskovič. Moskoviči so bili pred vojno uspešni ljubljanski podjetniki. Med vojno ob italijanski okupaciji so bili spomladi leta 1943 aretirani Feliks Moskovič ter njegova hči Vera in sin Julij.
Leta 1944 so nemški okupatorji družino Moskovič odpeljali v uničevalno taborišče Auschwitz, kjer sta leta 1944 umrla Feliks in hči Vera, sin Julij pa je padel kot italijanski partizan. Kot zadnja je v taborišču v začetku leta 1945 umrla še Klara Moskovič.
Judovski kapital na Slovenskem je bil predmet zaplemb že pod nemško in italijansko okupacijo, nič drugače niso počele niti povojne jugoslovanske komunistične oblasti. Zato ne preseneča, da so marsikaterega Juda razglasili za osebo nemške narodnosti ali celo kulturbundovca ter ga razlastili na podlagi odloka Predsedstva Avnoja z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Judom so leta 1941 premoženje zaplenili nacisti, po koncu vojne pa še komunisti: nacisti zaradi protijudovske zakonodaje, komunisti pa zato, ker naj bi bili nekateri slovenski Judje – Nemci.
Novembra 1946 je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo zaplembo celotnega premoženja družine Moskovič na podlagi 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Ur. l. FLRJ št. 63/46) ter odredilo zaznambo uvedbe zaplembnega postopka v zemljiški knjigi.
Na zapuščinski razpravi februarja 1947 je sodišče prisodilo zapuščino po Feliksu in Klari Moskovič bratu slednje in edinemu dediču Ignjatu Lajtnerju, ki se je kot lastnik tudi vpisal v zemljiško knjigo. Ignjat Lajtner je nepremičnino takoj po zapuščinski razpravi prodal Dani Kos. Leta 1953 je prišlo s strani oblasti do vnovične nacionalizacije in po pritožbi Dane Kos leta 1954 do denacionalizacije. Leta 1961 je Dana Kos vilo prodala državi in ta vila je postala državna ali družbena lastnina.
Skratka, levi mediji so v tem času napravili sklep: »Levstikovo 15 v Ljubljani, kjer je danes sedež Socialnih demokratov, je stranka dobila v last na legalen in nesporen način. ‘Ukradena judovska vila’ ni bila nikomur ukradena, temveč na nesporen način prodana državi, nato pa predmet menjalne pogodbe, s katero je SD na zakonit način postala lastnica zgradbe.«
Ali je to zakonit način, da je SD dobila v svojo last družbeno oziroma državno lastnino?
Ali ni bil že leta 1992 v parlamentu sprejet sklep, da se vse nepremičnine, ki so jih v prejšnjem sistemu imele v lasti politične organizacije, kot so Socialistična zveza delovnega ljudstva, zveza komunistov in sindikati, porazdelijo med novonastale politične stranke?
Ali ni pred leti sodišče v Novi Gorici prav na podlagi tega sklepa odvzelo nepremičnino Socialnim demokratom v Novi Gorici, ki so si jo lastili iz prejšnjega sistema?
In kaj iz zgoraj zapisanega lahko zapišem o naših sodiščih? Preprost pravniško neizobražen človek lahko ugotovi, da so naša sodišča skrajno nestrokovna in da odločajo diskriminatorno.
Očitno naša sodišča odločajo, kot so odločala v prejšnjem sistemu. Kako lahko sodnik zapiše, kaj je nekdo mislil, utemeljeno ali zavestno verjel ali celo zavestno lagal?
