Piše: Mag. Mirko Macher
Vzgojenost vsakočasne generacije poslancev je primerna času, kako pač? Generacija prvih demokratičnih poslancev po osamosvojitvi, sam sem deloval še v socialističnem delegatskem sistemu, je bila popoprana še z neko samoupravno držo in disciplino, kljub vsemu nekoliko zadržano, a imel si vsaj občutek da nekaj in nekdo dela dobro za ljudi. Sam sem se na delegatskih sejah rad oglašal, niti me ni nihče kritiziral, morda sem kdaj slišal celo odobravanje; gradivo smo dobivali vnaprej in se napotili v Ljubljano usmerjeni, no podučeni, kaj moramo govoriti, kaj podpreti. Tako se spomnim.
Prvi poslanci, ki so bili izvoljeni v prvi osamosvojitveni parlament , zdi se mi vsaj tako, so bi nekaj časa še dokaj spoštljivi drug do drugega. Pa ni dolgo trajalo, kaj kmalu se je pričelo iskriti, kašen udarec s časopisom za ušes in ponujanje banan po parlamentu je bila še redka popestritev.
O razočaranju na volitvah v DZ leta 2000, lahko govorim s prve roke, govorim o srečanju z volilnim sistemom. Katastrofa! Kaj vse se je dogajalo, da so se stranke pririnile v parlament. Zgražali so se tuji novinarji v CD. Napovedi posvečenih agencij so se ujemale z volitvami do centla. Zrežirano? Da!! Nima smisla razpredati, kaj si človek lahko ob tem vse lahko misli. Skratka, demokracija v moji predstavi je tedaj umrla. Dandanes hodim na volitve le še iz folklornih vzgibov in nagibov. Zaupanja v volilni sistem že zdavnaj ni več!
Danes, ko poslušam Jonasa, zapitega poslanca, ki hodi dobesedno srat v parlament, me spreletava srh, kako nizko je zabredla država. Ali ne bi ta golobnjak posrancev, žal tudi posrank, raje zamenjali za sosednji šank, kjer zdravi kmečki fantje še kaj pametnega rečejo, tudi kaj nato naredijo, po potrebi zapijejo … Tako pa: država umira na obroke …
Ja ja, za šankom bi bilo bolje!