Piše: Frančiška Buttolo
Da, naša – slovenska – družina, povsem običajna, bolj ali manj tradicionalna, in nepomembna, je ob smrti njenega veličanstva kraljice Elizabete II prižgala svečko, kot da je umrla stara gospa, ki smo jo kar dobro poznali že iz najzgodnejših šolskih klopi.
Sama se še dobro spominjam, kako nam je v Postojni učiteljica, gospa Stana Kaluža, mama naše znane pomorske kapitanke, povedala, da so v Veliki Britaniji okronali mlado kraljico Elizabeto II. Kmalu smo si izmenjavali znamke z njeno podobo, ki se nam je zdela prelepa. Ko pa smo otroci z Ravbarkomande po sedanji stari planinski cesti hodili iz šole, smo se – kot o veliki skrivnosti – pogovarjali tudi o tem, da bi imeli tudi v Jugoslaviji mladega in lepega kralja Petra, če ne bi zmagali Titovi partizani. Tudi znamke z njegovim portretom smo si izmenjavali. Enega Petra za eno Elizabeto, dva Tita za enega Petra itn. Da, tako se spominjam odmevov kronanja njenega veličanstva kraljice Elizabete II. – daljnega leta 1952, ko mi je bilo devet let.
Tudi zaradi tega smo – z najglobljim spoštovanjem – ob smrti britanske kraljice Elizabete II. v naši družni prižgali svečko. Vendar pa tega pa nismo storili samo zato, ker smo jo dolgo poznali in ker dve od naših najmlajših sorodnic živita v Veliki Britaniji, temveč predvsem iz simpatij do njenega vladanja. Čeprav menda ni bilo politično, je bilo hkrati veliko več kot samo to. Vladanje njenega veličanstva je bilo tako zelo premišljeno, skrajno odgovorno do posameznika in družbe, pa vendar ljubeznivo, zasidrano v tradiciji in simpatično odprto za nove družbene izzive. Kako modro vladanje, kako humano v prizadevanju za zmago dobrega. Vsemu svetu za zgled. Politično in povsem človeško odlično, brez primere v novejši zgodovini.
Svečko smo prižgali v naši družini tudi kot spravno dejanje z zahodno politiko, seveda tudi britansko, po drugi svetovni vojni pa do padca Berlinskega zidu. Gorela je v imenu sprave s skoraj vso zahodno politiko, ki je vzhodnim zaveznikom po drugi svetovni vojni nemalokrat dovoljevala – in kdaj pa kdaj celo odobravala – njihove komunistične zločine. Ti v resnici niso bili nič manjši od nacističnih, pogosto celo hujši, pa jih Zahod ni hotel videti niti skozi trepalnice priprtih vek. Kot da se ti zločini niso dogajali, kot da teh zločinov ni bilo. Kakšna zavezniška slepota!
Tudi za svetovni mir zelo nevarna hladna vojna, polna groženj z atomskim orožjem, pri zaustavljanju komunističnih zločinov ni imela posebne vloge. Izjema so bile samo nekatere kulturne politike, zlasti na področju literature in literarne vede, na primer ob podeljevanju Nobelovih nagrad.
Sama zahodna politika pa je s strašenjem proti komunizmu – bolj kot obsojala njegove zločine – prikrivala svoje lastne pomanjkljivosti in napake, tudi zločine, in prikazovala svoj, zahodni kapitalizem s številnimi krivicami kot prava nebesa, vsaj v primerjavi z življenjem v komunističnih družbah.
Pravih moralnih obsodb komunističnega totalitarizma od boljševiške revolucije v Rusiji pred in med drugo svetovno vojno in po njenem koncu, pa ni bilo, vse do danes, ko so Sorosevi revolucionarni zametki novega komunističnega totalitarizma najnevarnejša žarišča propada zahodne civilizacije – ne le v vseh zahodnih, temveč v družbah vsega sveta. – Ne, pravih moralnih obsodb komunističnih strahot pa še zdaj ni.
Sorosev komunistični totalitarizem si postopoma, še zlasti na Zahodu, podreja celotno življenje vsakega posameznika in družbe kot celote. Najbolj vneto v šolstvu (z nesprejemljivimi in celo zločinskimi metodami spolne vzgoje v vrtcih in osnovnih šolah), z uničevanjem kulturne tradicije (zlasti verske, družinske in politične), predvsem pa z nevarnim podkupovanjem v obliki finančnega usmerjanja vseh najpomembnejših znanstvenih in kulturnih institucij in politik, na primer z lažnimi ekološkimi rešitvami planeta.
V spomin na drugačne vrednote, na vrednote, ki jih je uveljavljala britanska kraljica Elizabeta II., je tudi naša – skromna in nepomembna slovenska družina – ob smrti njenega veličanstva, velike kraljice, prižgala svečko.
Slava ji! Hvala ji! Naj ima poslej svoje mesto v božji bližini.