Piše: Franc Bešter
Prehod v neko novo dobo je nujen, nujna bo neka »nova renesansa«, ker bo ta civilizacija zaradi neizbežnih kriz funkcionirala vedno teže, zato moramo čim bolje oceniti okoliščine, v katerih bomo začeli, teh pa ne bo mogoče ne da bi poznali dogajanja in procese v tej kulturi, ki so privedli do njih. Zato bom na kratko preletel tisto, o čemer sem tu že pisal.
Zadnja revolucija v razvoju orodij: začela se je z renesanso in se v naših časih zaključuje. Upam si trditi, da je spoznavna metoda (eksperiment, merjenje) tiste znanosti, ki je ključno pomagala ustvariti moderno tehniko, v glavnem izčrpana, velikih izumov zato ne bo več. S to metodo smo bolje spoznali določene lastnosti materije, kar je omogočilo razvoj tehnike. Seveda je bil tudi napredek te znanosti odvisen od napredka tehnike (naprave za eksperimentiranje, meritve…). Fizika: preučevanje procesov, pri katerih se snov bistveno ne spremeni. Kemija: procesi, pri katerih se snov bistveno spremeni. Gre torej za znanost o materiji, za materialistično znanost. Sredi prejšnjega stoletja, ko je le-ta postala nekakšna religija, so mnogi mislili, da ona lahko pojasni vse, in da bo tehnika rešila vse naše probleme.
Danes smo se zavedli, da nič od tega ni res. Ta »napredek« ima res velike zasluge za naše razumevanje narave in za naše udobje, blagostanje. Zavedli pa smo se negativnih učinkov le-tega na naravo (ob teh podnebnih spremembah) in omejenosti naravnih virov (surovine, energija). Sodobni svet je ob tem postal »globalna vas«: vse-povezan, močno soodvisen in silno ranljiv.
Lastnost tega »napredka« je bila tudi, da je povzročil masovni ateizem, zaradi duha racionalizma in materializma, v katerega je zapeljal množice, izvršil je torej tudi številne negativne učinke na družbo, v tem razvoju (in ravno zaradi tega razvoja!) je človek tudi ogromno izgubil, posledice tega razvoja so številne negativnosti v človeštvu: racionalizem, materializem, brezboštvo, pomanjkanje vere, ljubezni, sebičnost, nečimrnost, neurejena spolnost, nemoralnost in ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha. Posledice so velika duhovna in moralna kriza, kriza smisla. Izguba dejavnika, ki naj bi ustvarjal urejeno družbo, ki naj bi dušam prinašal srečo. Odtujenost ljudi. Posledica tega (nekajstoletnega) razvoja je, da danes živimo hitro in zapleteno življenje s tehniko in sredi kaosa.
Za enega od negativnih učinkov tega razvoja te civilizacije v tej smeri štejem tudi pojav komunizma. Ta ideologija: najbolj dosledni racionalizem in materializem. Se pravi, da je komunizem nekaj, s čimer je ta (moderna) doba okužila, v večji ali manjši meri, vse nas, komuniste pa tako močno, da te svoje ideje hočejo tudi politično udejanjiti, za kar je potrebno osvojiti Oblast. Tu je racionalizem kot kuga te dobe postal zelo usoden: racionalizem pomeni postavljanje Razuma na prvo mesto, in s tem Človeka na to mesto, človek s tem hoče postati nekakšen bog, to mesto mu daje ravno Oblast, in kot »bog« si lasti tudi oblast nad življenjem in smrtjo, greha ni in doseganje svetega cilja (Oblasti) posvečuje sredstva, komunizem – racionalizem je zato povzročil tudi neštevilne fizične smrti, ne povzroča torej samo duhovne smrti. Vendar, Bog je dopustil tudi tako (komunistično) oblast – ali ne tudi zato, da bi se iz tega nekaj naučili, da bi nas opozoril na smrtonosnost racionalizma in na to, s čim smo vsi okuženi? Iz vsega pa sledi, da bo komunizem še obstajal, vedno nove komuniste bosta generirala racionalizem in materializem, ki označujeta našo dobo. Tudi zato se še vedno otepamo s post-komunizmom, se ga ne moremo otresti. Iz tega sledi tudi, da komunizma ni mogoče premagati z volitvami, niti z neko nasilno revolucijo, kvečjemu z revolucijo V človeku: s premagovanjem racionalizma in materializma. Da, neko zrelejšo civilizacijo je mogoče začeti graditi le s preseganjem prej naštetih negativnosti, ki jih je v družbi povzročil nek razvoj. Enostranski razvoj.
V novi, naprednejši obliki civilizacije bi bilo potrebno povrniti izgubljeno. Zaradi teh izgub je moderni človek izgubil smisel, notranjo oporo, etični temelj, življenjsko usmeritev, duhovnost… . To naj bi mu dajala vera te kulture (krščanstvo), dolga stoletja mu je to res dajala, vendar sta se oblika Svetega pisma kakor tudi način oznanjanja Cerkve pokazala kot neodporna na rušilne silnice, ki so začele delovati v tej (racionalistični, industrijski) civilizaciji – sicer ne bi prišlo do tako velikega odpada od vere. Cerkev je danes v ruševinah. Ne gre samo za pojav neke Znanosti, ki zanika Boga in se je po šolah učijo VSI. Gre nasploh za način mišljenja, za miselni svet sodobnega človeka, ki ga odločilno pogojujeta Znanost in Tehnika, in ob katerem svet vere izgleda kot nekaj arhaičnega, naivnega, težko razumljivega, otročjega, in kar ni sposobno ponuditi odgovorov na življenjska vprašanja, ki jih zastavlja sodobni svet, skratka: kot nekaj »preseženega« in »že znanega«. Vendar, vera naj bi človeku ključno pomagala pri njegovih življenjskih odločitvah in usmeritvah (ker se to močno navezuje na etiko), ker pa je vero izgubil, je ostal brez te podpore v življenju. A tudi če je ni izgubil, si z nekaj načeli in pravili iz Svetega pisma in nauka Cerkve pri zapletenem življenju s tehniko navadno ne more kaj dosti pomagati. Posledica je, da si pomaga, okužen z racionalizmom, zgolj s svojo pametjo in svojimi racionalističnimi znanji, posledica pa so zmotne odločitve in napačne življenjske usmeritve. Naloga »nove dobe« naj bi bila zato tudi v tem: opremiti človeka z znanostjo za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in za pravilno odločanje, ki je lahko le duhovna znanost. Materialistična znanost je na svetu ustvarila takšne razmere: okoliščine, ki zahtevajo takšno znanost. Ta znanost res obstaja, v Svetem pismu, a je ta v svoji obliki postal stari kvas, ki je v sodobnih razmerah izgubil svojo moč. Že v nekem prejšnjem članku sem zato omenil, da nam je bila v naših dneh podarjena vsebina Svetega pisma v neki novi obliki, v knjigah, ki jih lahko berete na spletni strani www.Vassula knjige.si. To je novi kruh, ki lahko ustvari novo dobo.
Duhovna znanost pa je tudi v Bhagavad-giti, ki jo nameravam na kratko predstaviti v naslednjih člankih. To je temeljno delo, na katerem je gradila indijska civilizacija, v njej so velike resnice, skozi katere lahko bolje razumemo človeka, družbo, in tudi današnjo kulturo dekadentnega Zahoda.