Piše: Janja Strah
Za nami je letošnji praznik Marijinega vnebovzetja. Čeprav se največji Marijin praznik praznuje v času poletnih počitnic, je deležen velike pozornosti. Tudi medijske. Predvsem zaradi nagovorov slovenskih škofov.
V času, ko je ljubljansko nadškofijo še vodil sedanji kardinal Franc Rode, so njegovi nagovori na Brezjah na ta praznik dvigovali temperaturo med levičarskimi medijskimi guruji. Z njegovim odhodom v Rim leta 2004 je medijsko zanimanje za veliki šmaren nekoliko uplahnilo. Ne glede na to pa je tudi letošnji praznik prinesel v javnost kar nekaj zanimivih sporočil, ki morda med vrsticami namigujejo tudi na stanje znotraj Cerkve.
Nadškof Zore o napadih na družino
Poglejmo najprej na Brezje, kjer je vsako leto osrednje slovensko praznovanje Marijinega vnebovzetja. Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je v pridigi izpostavil problematiko nekaterih spornih odločitev, sprejetih v zadnjem času, v škodo družine. Pa tudi dejstvo demografske zime v Sloveniji in Evropi. Nedavne odločitve ustavnih sodnikov glede domnevnih pravic istospolno usmerjenih sicer ni izrecno omenil, je pa spomnil, da otrok poleg matere potrebuje tudi očeta, kajti po besedah papeža Frančiška »očetov lik z druge strani pomaga zaznavati meje resničnosti. Močneje ga zaznamuje zmožnost za orientiranje, s spodbujanjem k sprejemanju naporov in angažiranju, ko je treba oditi v širni in zahtevni svet. Oče z jasno moško identiteto, ki v odnosu do žene izkazuje naklonjenost in podporo, je prav tako potreben kot materina skrb … jasna in točno določena prisotnost obeh likov – ženskega in moškega – ustvarja prostor, ki je najbolj primeren za otrokov razvoj« (Radost ljubezni, 175). »Dragi bratje in sestre, se hočemo odpovedati podobi človeka, ki jo je imel – človeško govorim – pred očmi Bog, ko je ustvaril človeka po svoji podobi in ga ustvaril v rodovitnem dopolnjevanju moškega in ženske? Se hočemo odpovedati radosti družine, ko oče ponosno nosi za vratom svojega sina ali hčer, mama pa ga drži pod roko in mu zagotavlja ljubezen in zaupanje? Se hočemo odpovedati radosti rojstev in skrbem odraščanja? Se hočemo odpovedati čarom skrivnostnega pogovarjanja med fanti in dekleti, čudoviti govorici in vznemirjenju zaljubljenosti?«
Že uvodoma pa je nadškof opozoril, da je vsak človek dolžan storiti vse, kar more, da bi bilo med ljudmi, skupinami, političnimi strankami pa tudi med narodi in državami več sožitja, medsebojnega sodelovanja in iskrenega prizadevanja za mir. »Kristjani smo poleg tega še poklicani, da svet in njegove stiske, vojne in iskanja po Mariji prinašamo pred Boga.«
Nadškof Cvikl: Vsak dan se moramo učiti delati dobro
Mariborski nadškof Alojzij Cvikl, ki je maševal na Ptujski Gori, se neposredno ni dotaknil nobene aktualne teme. Spomnil pa je, da je v naši družbi velikokrat težko delati dobro. »Včasih imamo občutek, da je naše življenje nepopolno, zato smo razočarani in v naših pričakovanjih nepotešeni. Po drugi strani pa nas velikokrat spremlja misel, da to, kar delamo in za kar se trudimo, nima smisla. Mislim, da je to ena največjih skušnjav, ki nas odvrača od prizadevanja za dobro. Svoje naredi tudi javno mnenje, ki nam kaže, da se ne splača biti dober, ko nam govori, kako dobro se godi tistim, ki imajo pred seboj le sebe in svoje koristi.« Po Cviklovih besedah se moramo vsak dan vedno znova učiti delati dobro. »Mi vsi smo polni besed o tem, kaj je dobro, kaj bi lahko bilo boljše. A bolj kot besede so potrebna konkretna dejanja. Jezus je večkrat grajal vodilni razred izraelskega ljudstva z besedami: ‘Govorijo, pa ne delajo.’ Ljubezen do bližnjega je izraz ljubezni do Boga. Tu si ne moremo postaviti nekih meja, kajti za Gospoda je edina meja ljubiti brez meja. Po eni strani zato, ker mu nikoli ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za to, kar je On naredil za nas; in po drugi strani, ker se Božja ljubezen vedno razodeva v preobilju, nepreračunljivo in brezmejno.«
Mar Bog res omejuje svobodo?
Novomeški škof Andrej Saje, od letošnje pomladi predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK), je v svoji pridigi na Zaplazu, kjer se nahaja osrednje Marijino romarsko svetišče v novomeški škofiji, spomnil na pomanjkanje hvaležnosti in napačno miselnost, da nam Bog omejuje svobodo. »Glavna ovira za Božje življenje v nas je strah, da nam bo Bog nekaj vzel. Mnogi mislijo, da je Boga treba pustiti ob strani, da bi imeli več prostora in svobode zase. To je velika skušnjava sodobnega časa. Podvrženi smo prevladujoči miselnosti, da nam Bog ne pušča svobode. Zato ga želimo izriniti iz življenja. Želimo biti samostojni, neodvisni in želimo tudi odločati o rojstvu in smrti ter o drugih naravnih danostih, kot so npr. pojmovanje zakonske zveze, družine ter njene narave, človekovega spola itd. Sodobni človek želi oblikovati svet povsem po svojih zamislih in svojih načrtih ter ne priznava nikogar, ki bi se mu moral podrejati. Če drugače ne, moramo vsaj ob sodobnih okoljskih katastrofah priznati, da narave vendarle ne moremo popolnoma obvladati. In ker nismo prisluhnili naravnim zakonitostim in omejitvam, tvegamo, da bodo prihodnji rodovi trpeli zaradi negativnih posledic naših neodgovornih in nepremišljenih ravnanj.«
Kot je še spomnil Saje, sicer doktor cerkvenega prava, nam moderna demokracija daje temelje, da svojo vero živimo zasebno ali javno, kot posamezniki ali v skupini. »To je naša osnovna človekova pravica in priložnost. Na vsakem od nas pa je, da življenje v najširšem pomenu besede živimo odgovorno zase in v blagor skupnosti. Sooblikujmo družbeno skupnost, ne prepuščajmo se toku in ne dopustimo, da o pomembnih vprašanjih odločajo samo drugi. Spremembe, ki si jih vsi želimo, bodo prišle, če bo vsak začel pri sebi, pri čemer bo spoštoval drugega in njegove potrebe.«
Sprejemati samega sebe in svoje telo
Nekoliko bolj provokativno je svoj govor v Turnišču, romarskem središču murskosoboške škofije, zastavil tamkajšnji škof ordinarij Peter Štumpf, podpredsednik SŠK, ki je spomnil ne samo na potrebo po urejenosti (tudi osebni), ampak tudi po spoštovanju dostojanstva sebe in drugih, pa tudi po sprejemanju sebe, s čimer je med vrsticami okrcal tiste, ki se zavzemajo za spremembo spola oz. za teorijo spola. »Marija je bila v Nazaretu preprosta, brez človeške časti in slave. Ima pa čudovito lepoto in svetost, v kateri je pod svojim srcem v moči Svetega Duha Jezusu stkala meso in kri. Kadar se začnemo jeziti, da ima naše telo same pomanjkljivosti in nepopolnosti, se spomnimo, da tudi Jezus ima telo, ki ga ni zapustil niti v večnosti. Jezus se je rodil kot moški. Ni se rodil naključno. Takšna je bila volja njegovega Očeta, ki je v nebesih. Jezus se je obnašal kot moški. Dobro je vedel, kaj pomeni, če si lačen, če si utrujen, žejen, če krvaviš in če ti pribijajo roke in noge na križ. Toda v tem telesu je umrl na križu in vstal od mrtvih. Svojega telesa ni predčasno zapustil in ga zamenjal z drugim telesom. Najbolj se je čutil ponižanega, ko so mu na križu odvzeli obleko, ki jo je v enem kosu stkala njegova mati, in so ga tako prepustili zasmehovanju prostaške drhali.«
Po škofovih besedah je tudi Marija zelo cenila urejenost in dostojanstvo.
Ker nam primanjkuje Svetega Duha!
Koprski škof Jurij Bizjak, ki že pričakuje imenovanje svojega naslednika, pa je imel v Strunjanu in na Sveti gori nekoliko krajši nagovor, v katerem je med drugim izpostavil: »Sprašujemo se, zakaj se nam v naši družbi toliko reči podira? Mar ne zato, ker nam primanjkuje Duha? Ker svoje notranje snovne praznine ne napolnjujemo z Duhom, ki oživlja in daje življenje? Sveti oče Frančišek nas s sinodo želi spraviti na pot, v napredovanje, v izpopolnjevanje. Po vzoru kralja Davida, ki pravi: ‘Ne pojdem v stanovanje svoje hiše, ne ležem na ležišče svoje postelje, svojim očem ne dovolim spanja, svojim trepalnicam ne počitka, dokler ne najdem mesta za Gospoda, bivališča za Mogočnega Jakobovega!’ (Ps 132,3-5). Četrti blagor se glasi: ‘Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, zakaj ti bodo nasičeni!’ (Mt 5,6). Apostol nas vabi za sabo: ‘Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj’ (Flp 3,13). Ne bojte se napora: Grešniki so vsi enaki, svetnik je vsak drugačen!«
Ob tem naj povemo, da besedila nagovora celjskega škofa Maksimilijana Matjaža, ki je na sam praznik sicer maševal v Petrovčah, do zaključka redakcije nismo prejeli.
Ali napadi na Cerkev prihajajo tudi od znotraj?
Že pred samim praznikom so se širila različna ugibanja, ali je nedavna ovadba škofa Sajeta res zgolj produkt neokomunistične globoke države ali pa ima prste vmes tudi »cerkvena globoka država«. Namreč, ni skrivnost, da so se z imenovanjem zadnjih dveh škofov (Matjaža in Sajeta) začele precejšnje spremembe, ki bodo nedvomno vplivale tudi na druge škofije, z imenovanjem novega škofa v Kopru pa se bo ta prenoviteljski val še okrepil. Škof Štumpf je v nedavnem pogovoru za radio Ognjišče celo potrdil, da gre pri ovadbi Sajeta za napad od znotraj. »Nekateri ljudje v Cerkvi enostavno nimajo ne duhovnega ne moralnega kompasa in na žalost so med njimi tudi nekateri duhovniki. Groza je, kaj vse smo pripravljeni storiti, da bi ohranili svoje pozicije, da si pridobimo in potem ohranimo tudi denar. In ljudje to vidijo, saj niso neumni. V takšni Cerkvi potem več ne najdejo svojega mesta mnogi, ki so v veri že itak slabotni,« je dejal. Štumpf tu izpostavlja nevoščljiv odnos do novega vodstva SŠK, katerega del je sicer tudi sam.
Da bi bila ovadba lahko tudi maslo nekaterih starih znotrajcerkvenih gremijev, ki branijo svoje finančne pozicije (in so zaradi njih pripravljeni tudi zamižati na obe očesi pri spolnih zlorabah, čeprav prav slednje lahko v končni fazi predstavljajo veliko finančno breme), se je pokazalo tudi ob nedavni anonimki, ki je zaokrožila med duhovniki celjske škofije (in se ob podpisu sklicuje prav nanje!), hudo pa obtožuje celjskega škofa, češ da je mahnjen na denar in naj kar spoka v ljubljansko nadškofijo. No, ta anonimka skoraj zanesljivo ni nastala v celjski škofiji, je pa svojevrsten pokazatelj razmer, v katerih se je znašla Cerkev na Slovenskem, ko je sklicevanja na papeža Frančiška in njegove besede v javnosti sicer veliko, a je prave pripravljenosti na sinodalnost precej manj, kot je izrečenih besed o njej.
Mar papež res ne mara Ljubljane?
Od kod torej prihaja odpor do novega vodstva SŠK? Kardinal Franc Rode je v nedavnem intervjuju za Družino na nek način zatajil, da bi se z novim predsednikom SŠK dobro poznala, kar mnogi pripisujejo starostni pozabljivosti. So se pa začele po nekaterih medijih širiti govorice o skorajšnjem ponovnem predčasnem »obglavljenju« ljubljanske nadškofije, pri čemer nekateri (kot npr. Odlazkov Reporter) namigujejo na stegovanje rok po premoženju ljubljanske nadškofije za njegovo »pravično porazdelitev« med škofije – kar je nekoliko nenavadno glede na informacije, da so ob začetku finančnega kolapsa mariborske (nad)škofije to avanturo »starci« hoteli rešiti z ljubljanskim denarjem, vendar naj bi se tedanji nadškof Alojz Uran temu uprl, kasneje pa odstopil in doživel izgon v Trst.
Je torej ovadba proti Sajetu (ter anonimka proti celjskemu škofu) posledica strahu, da bi morda Saje doživel imenovanje za ljubljanskega nadškofa že v kratkem? Že dlje časa se namreč širi govorica, da je ob Pahorjevem obisku z delegacijo v Vatikanu pred mesecem dni papež Frančišek nadškofa Zoreta, sicer člana delegacije, pustil pred zaprtimi vrati, samega Zoreta pa naj bi nagovarjali k temu, da bi prevzel vodenje beograjske nadškofije, kjer sedanji nadškof Stanislav Hočevar že pričakuje naslednika. Če bi se to res zgodilo, bi to pomenilo že četrti zaporedni predčasni zaključek vodenja ljubljanske nadškofije.
