Po treh letih priprav SKP in mnogih pripombah ter predlogih, ki jih je pripravil tako sam, kot tudi Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Državnega sveta, je nastal strateški dokument, ki je zastarel in neprimeren za aktualni čas, ki ga zaznamujejo suše, zmanjšanje pridelave hrane zaradi klimatskih sprememb, podražitve energentov, vojne, konflikti … Generalna usmeritev kmetijske politike Evropske unije je pogreb za male države z razdrobljenim kmetijstvom, poudarja Tomažič. Tudi študija, ki so jo pripravili v Bruslju, govori, da v kolikor gremo po tej poti, ki jo zahtevajo Zeleni, bo to pripeljalo do pomanjkanja hrane in Evropa bo neto uvoznica hrane. Danes vse preveč govorimo o zeleni arhitekturi, se podrejamo okoljskim ukrepom, ki zmanjšujejo pridelavo hrane, samo kmetovanje pa tako zbirokratizirajo, da je normalno kmetovanje zelo oteženo, zato se nam bo raven samooskrbe v prihodnje še zmanjševala. Strateški načrt SKP je skratka zastavljen tako, da bomo v Sloveniji pridelali manj in to v času, ko bi morali pridelati več, je kritičen Branko Tomažič.
V svojem dopisu, ki ga je naslovil na Vlado RS, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije, je med drugim izpostavil, da je ob začetku obravnave predloga že v naslovu pisalo, da je vsaka država sama zase dolžna zagotavljati prehransko varnost z upoštevanjem okoljskih ukrepov: torej glavni cilj je bil zagotoviti dovolj hrane za državljane. To se je v zadnjem času začelo opuščati, pridelava hrane ni več pomembna – bolj pomembno je zaostriti okoljske ukrepe in s tem ugoditi zelenim političnim silam, kmete pa se pušča ob strani ali pa se jim postavlja še dodatne birokratske ovire in neživljenjske pogoje, še dodaja.
Strinja se, da moramo kmetovati sonaravno in pridelovati bolj zdravo hrano. Slovenija je tako biotsko zdrava in ohranjena, da ni treba slediti vsem ekološkim priporočilom Bruslja. Imamo največ gozda, veliko kmetijske zemlje v zaraščanju, nimamo monokultur, nimamo velikih kompleksov, porabimo najmanj fitofarmacevtskih sredstev, manj antibiotikov kot je povprečje v EU, in smo drugim državam članicam lahko za zgled. Strateški načrt SKP ne vsebuje nobenih jasnih ciljev, na kakšen način povečati samooskrbo. Prav tako v njem ni zaslediti za koliko in kako bomo povečali njivske površine ali kako bomo kmetije prestrukturirali oz. kako bomo podprli kmete, da ne bodo obupali in opustili kmetovanja in kako bomo zaraščene ali degradirane površine vrnili v kmetijsko rabo. Prav tako meni, da bi morali biti cilji bi jasno definirani, da bi nanje lahko vezali strategijo in ukrepe, ki so finančno podprti, a tega v SKP ni zaslediti.
Komentar državnega svetnika Branka Tomažiča: »Načrt SKP je nastavljen tako, da bodo sredstva za investicije ponovno prejeli »eni in isti«, to se pravi velike kmetije ali posestva, ki smo jih v dosedanjem obdobju že podprli in jim pomagali, da so se tehnološko posodobile, so samozadostne in vanje ne bi bilo treba več vlagati. Pozablja se na to, da moramo posodabljati tudi srednje in male kmetije, da ne opustijo kmetovanja. Vsa sredstva, ki so namenjena v okvirnem strateškem načrtu, bi morala biti ciljno usmerjena v pridelavo hrane in ohranjanje kulturne krajine ter poseljenosti podeželja. Predlog SKP v predstavljeni obliki ne ščiti ne kmeta, posledično ne živilsko-predelovalne industrije in ne nazadnje ne potrošnika.«.
