Piše: Keith Miles
Jasno razumevanje tega, kaj je prav in kaj narobe, je za vsak narod zelo dragoceno. Večina etičnih načel v zahodni družbi izhaja iz judovsko-krščanske dediščine. Ateisti nas sicer poskušajo prepričati, da bi se etični standardi razvili tudi brez religije, vendar je to čista teorija, saj za takšno trditev praktično ni nobenega dokaza. Seveda so se skozi druge religije – v drugih delih sveta – oblikovali različni etični standardi, ki vključujejo tudi primere, kot je hindujsko zavračanje ubijanja krav.
Vseeno pa večina ljudi odraste in se tega, kaj je prav in kaj narobe, nauči od svojih staršev; pogosto gre za zelo osnovne stvari, kot je »ne teci na cesto«. Tudi v poklicih se ljudje učijo, kaj je pravi in kaj napačni način. Ko pridemo do politike, pa se zdi, da se »pravo« in »narobe« nekoliko pomešata. Obstajajo tudi sodobni idiomi, ki predstavljajo »mojo resnico« in ne »resnico«. Politiki svoje izjave zelo pogosto začenjajo z besednimi zvezami, kot so »Resnica je«, »Dejstva so« ali »Vsi to vedo« – nato pa izrazijo svoje mnenje. In tako smo zmedeni, kaj je resnica in kaj le domneva. George Orwell je dejal: »Politični jezik je zasnovan tako, da laži zvenijo resnicoljubno in umori spoštljivo, čistemu vetru pa daje videz trdnosti.« Filozof Roger Scruton pa je dejal: »Pisatelj, ki pravi, da resnic ni ali da so vse resnice ‘zgolj relativne’, od vas pričakuje, da mu ne verjamete. Zato mu ne verjemite.«
Neupoštevanje resnice in dejstev vztraja tudi na sodiščih nekaterih nekdanjih komunističnih držav, tako da je mnenje še vedno del postopka odločanja. V komunističnih režimih je bilo daleč najpomembnejši dejavnik mnenje partije – ne pa dokazi. To bi lahko primerjali tudi z nekaterimi drugimi državami, saj ponekod na sodiščih ne poznajo prisege, ampak le opozorilo, da je treba »govoriti resnico in ničesar zamolčati«, kar pa je skoraj vabilo k podajanju mnenja oziroma interpretacije. Ta druga oblika je po mojem mnenju veliko manj prepričljiva od anglosaške različice, ki ne dovoljuje »moje resnice« – kar je sodobni idiom – in jasno določa, da mora iti za dokaz in ne za »resnico«, ki je v resnici mnenje. Tako smo pogosto priča sodnim odločitvam, ki ne temeljijo na jasnih dokazih, temveč na mnenjih in včasih tudi na političnih mnenjih.
Ob nedavni imperialistični agresiji Rusije na Ukrajino je bilo vsakomur takoj jasno, da je to narobe, in moram reči, da se je v Angliji velika večina javnosti takoj odzvala s stališčem, da je to narobe in da je treba temu nasprotovati. Mnogi so bili šokirani, da so se druge države v sicer zelo jasni situaciji manj jasno opredelile, kaj je prav in kaj narobe. Nekatere so delovale iz lastnih interesov, druge pa iz protiameriškega ali protizahodnega prepričanja. Meje Ukrajine so bile priznane z mednarodno pogodbo in ena od podpisnic je bila Rusija. To je »resnica« in invazija sodi pod »narobe«.
Še en primer očitnega »narobe« je bilo povabilo kanclerke Merklove migrantom, naj hodijo po Evropi in tako kršijo mednarodne meje. To je tudi učinkovito spodbudilo kriminalne tihotapce z ljudmi, da so migrante pripravili do nevarnega prečkanja morja. Nekateri pravijo, da je šlo za dobro motivirano, a preprosto slabo odločitev. Po mojem mnenju je bila ta odločitev preprosto napačna.
Spomnimo se še enega od citatov velikega pisatelja Georgea Orwella, ki je o resnici dejal: »V času prevar je govoriti resnico revolucionarno dejanje.«