-3.4 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Na današnji dan pred 35 leti je Udba aretirala Janeza Janšo – dogodek je sprožil pohod slovenske pomladi na ulice in trge

Piše: G. B. 

Zgodaj zjutraj 31. maja 1988 so agenti SDV potrkali na vrata stanovanja Janeza Janše, tedanjega kandidata za predsednika ZSMS, publicista, aktivista in sodelavca računalniškega podjetja Mikro Ada. Tisti dan so organi vojaške varnostne službe v Ljubljani aretirali praporščaka Ivana Borštnerja, agenti SDV pa so dobesedno okupirali sedež Mikro Ade in tja pripeljali tudi Janšo, nato pa ga je milica zadržala v priporu. 

Dan kasneje so organi SDV Janšo odpeljali na sedež devetega armadnega območja na Metelkovi ulici v Ljubljani, kjer so bili tudi vojaški zapori, tam ga je, čeprav je bil civilist, prevzela vojaška oblast in ga strpala v dobro varovan zapor. Nekaj dni po tistem so organi SDV aretirali še novinarja Mladine Davida Tasiča, urednik Franci Zavrl pa se je zatekel na psihiatrično bolnišnico. Proti četverici je bil uvedena obtožnica zaradi izdaje vojaške skrivnosti. Aretacija Janše je sprožila velik odmev v javnosti, organiziranih je bilo več zborovanj, prihajalo je tudi do dnevnih zborovanj pred vojaškim sodiščem na Roški cesti v Ljubljani. Po izreku kazni so bili vsi trije zaporniki izpuščeni na prostost. Republiška socialistična oblast pa se je odločila, da morajo vsi štirje obsojenci v zapor na prestajanje kazni, to se je zgodilo maja 1989.

Pilatovsko umivanje rok vrha ZKS

To je seveda le približen kratek opis dogajanj v tistih dneh. Zgodba je imela v resnici veliko daljšo brado, saj so se stvari dogajale v zakulisju. Po objavi slovenskega nacionalnega programa v Novi reviji leta 1987 so bili v slovenskih partijskih vrstah razjarjeni, vendar se je tedanji predsednik CK ZKS Milan Kučan odločil za nekoliko mehkejši pristop od beograjskega, z manj represije. Zato je partija teze iz 57. številke Nove revije le verbalno obsodila, beograjski zvezni tožilec Miloš Bakić pa je zahteval ostrejše ukrepe. V vrhu JLA je vrelo tudi zaradi kritičnih člankov na račun vojske, ki jih je objavljala Mladina, še zlasti po tistem, ko se je tedanji obrambni minister admiral Branko Mamula znašel na naslovnici Mladine z napisom “Mamula go home”. Beograjski partijski in vojaški vrh je od slovenske podružnice zahteval ostrejše ukrepe, sicer bodo slovensko ZK smatrali za kontrarevolucionarno. Kučan se je očitno pragmatično odločil za t. i. srednjo varianto: represivni organi naj naredijo red tako, da polovijo samo nekaj “najbolj nevarnih kontrarevolucionarjev”, sam pa si bo po pilatovsko umil roke. Vendar je taktično počakal na izid nekaterih publikacij, ki so izšle v okviru Časopisa za kritiko znanosti: Bučarjeve knjige, t. i. pisateljske ustave ter dnevnika Staneta Kavčiča, za katerega so založniki računali, da bo dosegel največji odmev. Spomini pokojnega Kavčiča so namreč najbolj kompromitirali prav Staneta Dolanca, tedaj podpredsednika predsedstva SFRJ, sicer pa nekdanjega Titovega bližnjega sodelavca. Zato so Kavčičevi zapiski dejansko Kučanu na nek način celo koristili.

Odločili so se za vojaški dokument kot “corpus delicti”

Ker so se v prvi polovici leta 1988 že začele večje spremembe (Bučarjev nastop v Svetu Evrope, priprave na ustanovitev Slovenske kmečke zveze…) in je bil v pripravi tudi kongres ZSMS, na katerem je kandidiral tudi Janša (ki je imel za tiste čase zelo drzna, “heretična” stališča z vidika partije), sta ZKS in JLA očitno sklenili tiho zavezo. Udba je na državni praznik 27. aprila 1988 začela s tajnimi preiskavami prostorov Mikro Ade in to opravilo ponovila še večkrat v maju, saj je moralo biti do aretacij vse pripravljeno. Sprva je bila v igri obtožba zaradi izdaje državne skrivnosti v zvezi z magnetogramom 72. seje CK ZKJ v Beogradu, kjer je bilo govora o aretacijah. Magnetogram je od predsednika RK SZDL Jožeta Smoleta prišel v roke Igorju Bavčarju, nato pa je prišel v uredništvo Mladine. Na podlagi magnetograma je nastal inkriminiran članek “Noč dolgih nožev”, zaradi katerega je Udba odreagirala z zasegom revije. Vendar so udbovski nočni ptiči našli tudi kopijo zaupnega vojaškega dokumenta, v katerem je poveljstvo devetega armadnega območja naročalo premeščanje orožja in vojakov z mejnega območja v notranjost Slovenije. Originalen dokument je dobil v roke tedanji praporščak JLA Ivan Borštner in v njem prepoznal nevarnost za Slovenijo, zato ga je delno skopiral in kopijo dostavil v Mladino, kjer ga je David Tasič nato izročil Zavrlu. Po objavi članka v glasilu “Narodna armija”, kjer so napadli Mladino zaradi člankov o Mamuli, pa je kopijo vojaškega dokumenta odnesel na Mikro Ado, kjer je tudi ostala. Tako je našla pot do agentov Udbe, ki so najdbo dokaj pozno sporočili vojski, ta pa očitno ni bila seznanjena, da je bil eden od njenih tajnih dokumentov fotokopirana. Na podlagi tega dokumenta so nato sestavili vojaško obtožnico, vendar so morali najprej pripraviti sočasno aretacijo vojaka Borštnerja ter treh civilistov (Janša, Tasič, Zavrl), slednje je najprej aretirala Udba in jih nato izročila. Natančen potek dogajanj je dokumentiral Igor Omerza v knjigi “JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje”.

“Sestop z oblasti” je bila prevara za naivne

Čeprav naj bi dogajanje na zunaj pokazalo, da je bilo slovensko politično vodstvo na strani obsojencev, pa se to ni zgodilo, saj je politični vrh v Sloveniji zgolj računal na to, kako bo prešel konflikte z Beogradom s čim manj praskami. Za zvezo med JLA in vrhom ZKS je ves čas skrbel Stane Dolanc, v ZKS pa so iskali način, kako zadovoljiti apetite “zdravih sil” in vreči nekaj najglasnejših sovražnikov oblasti beograjskim levom. Da je bil vojaški dokument (in ne prej omenjeni magnetogram) uporabljen kot “corpus delicti”, je bila očitno odločitev, sprejeta v samem vrhu republiške partije in Udbe. S tem so si namreč lepo oprali roke in izročili obtožence v roke jugoslovanske armade, ki bi organizirala sojenje brez navzočnosti javnosti, obtožence pa odpeljala kdo ve kam in bi verjetno za vedno izginili. Ta načrt se seveda ni izšel, saj je tri dni po aretaciji Janše prišlo do ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic pod predsedovanjem Igorja Bavčarja. Odbor je organiziral več odmevnih zborovanj, sanj o tem, da bi bilo sojenje postavljeno v anonimnost, je bilo konec. Pod pritiskom gibanja za demokratične spremembe je partija sicer “sestopila z oblasti”, a nikoli ni svojih vzvodov povsem izpustila iz rok. Kar kaže tudi dandanašnja nedokončana tranzicija.

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine