Piše: Ana Hribar (Nova24tv)
Termin verbalni delikt se nanaša na 133. člen KZ SFRJ (Sovražna propaganda). Spadal je pod kazniva dejanja zoper temelje socialistične samoupravne družbene ureditve in varnosti SFRJ. Vsi, ki so kakor koli besedno ali pisno delovali proti komunističnemu režimu, so bili lahko sankcionirani tudi z zaporom. Danes pa zaradi besed pošiljajo v zapor Janeza Janšo. Ker ni pustil, da ga državna televizija javno blati in stranko SDS označi za fašistično. Ali ne živimo v demokratični državi? In kar je še bolj skregano s pametjo, pobudo za sankcioniranje “besed” so podali novinarji, ljudje, ki bi morali prvi zagovarjati “svobodo govora”.
O tem, kako je možno, da novinarji podpirajo sankcioniranje svobode govora, se v svojem zapisu, objavljenem na Siolu, sprašuje tudi novinar Peter Jančič, ki uvodoma pojasni, da je sodišče v Celju Janezu Janši določilo pogojni zapor zaradi verbalnega delikta. Zaradi verbalnega delikta, ki je nastal po tem, ko se je odzval na javno blatenje stranke SDS, ki jo je državna televizija označila za fašistično. Na Twitterju je urednici Mojci Pašek Šetinc in novinarki Eugeniji Carl zabrusil, da sta ceneni Milanovi odsluženi prostitutki.
Sodba je po Jančičevih besedah v tem primeru še sramotnejša, glede na to, da so jo sprožili novinarji, ki bi morali biti prvi v vrsti proti ureditvi, da se besede preganja s kazenskimi postopki, pa vendar je bilo v tem primeru ravno obratno, saj so sodbo celo slavili. Kot je navedeno v uvodu, je verbalni delikt ostanek iz komunističnih časov, ko si zaradi svojih besed lahko pristal v zaporu ali celo kaj hujšega.
Če je Janša gre v zapor, če ni, je vse v redu
Normalne države bi v tem primeru medije ali posameznike sankcionirale z odškodninami zaradi “grdega govorjenja” o Milanu Kučanu in urednicah državne televizije, tako ščitenje elite ni vsakdanje. Pa vendar so po sodbi Janši slavili mnogi novinarji, tudi sama samooklicana “neodvisna novinarka” Mojca Pašek Šetinc, ki je prikladno ravno takrat uradno poslala poslanka. Ta mržnja do Janeza Janše nekaterih urednikov in novinarjev je tako močna, da jim odvzame tudi možnost presoje in enostavno preslišijo opozorila mednarodnih novinarskih organizacij iz leta v leto o tem, kaj je narobe v naši pravni ureditvi.
Kaznivost verbalnega delikta celo neizmerno hvalijo, vendar le, če gre za Janeza Janšo, saj ko s sovražnim govorom javno nastopa nekdo drug, potem od sebe ne dajo glasu. Jančič je pri tem navedel primer Ludvika Tomšiča, ko je ta vpil, da je treba “Janšo takoj ubiti” takoj po prevzemu oblasti.
V nadaljevanju Jančič povzame tudi drugo “zmago” nove koalicije, ko je največji opozicijski stranki odvzela vodenje komisije za nadzor javnih financ, funkcijo, ki jim je določena po poslovniku parlamenta in jo dodelila manjši opozicijski NSi, četudi jim po volilnih rezultatih ne pripada toliko predsedniških položajev. To naj bi izpolnilo njihov cilj: konflikt med opozicijskimi strankami NSi in SDS. Nova koalicija pa je s tem “darilom” storila korak naprej s starim umazanim in goljufivim načinom vladanja, ki je bil v preteklosti značilen tudi pri zastopnikih strank v programskem in nadzornem svetu RTVS. “Namesto kandidatov SDS so levosredinske koalicije raje izvolile predstavnike manjših strank: NSi, SD, LMŠ, s tem pa dosegle, da največja opozicijska stranka (in od volitev 2018 največja stranka sploh) ni imela zastopnikov. So jih pa več imele manjše stranke. Ko je po prihodu na oblast SDS to vrnila nazaj in manjše stranke niso imele take zastopanosti, so to levi označili za zlorabo oblasti, danes pa s tem sami nadaljujejo,” je zapisal Jančič.
Golob po ekstremno hitrem prevzemu oblasti v eksperimentiranje z zdravstvenim sistemom
Jabolko spora so javne finance, zaradi katerih se je tudi zrušila Šarčeva vlada, po tem, ko zaradi izsiljevanja Luke Meseca ni mogla zdržati pritiska. Najprej je odstopil zdravstveni minister Aleš Šabeder, kasneje finančni minister Andrej Bertoncelj, potem pa je obupal tudi Šarec sam. Vse to, kar se k sreči ni zgodilo takrat, pa se bo morda danes pod vodstvom Roberta Goloba, ki bo najverjetneje prevzel oblast po tednu dni po izvolitvi za mandatarja, kar je tri dni prej kot Janša, ki je oblast tako hitro prevzel zaradi krize prihajajoče epidemije. Marjan Šarec je za razliko od njiju prevzemal relativno dolgo, vendar so bili v ozadju drugi razlogi.
