Piše: Keith Miles
Ena najzanimivejših stvari, ki so se pokazale v zvezi s pandemijo covida- 19, je ta, da so se podjetja na prostem trgu odrezala bolje kot državni sektor. Najočitnejši primer je razvoj cepiva v družbi Astra Zeneca. Razvili so ga zelo hitro in hitrost je reševala življenja, Združeno kraljestvo pa je lahko naredilo korak naprej brez »mrtve roke« Bruslja, saj je družba kljub politično motiviranemu in sramotnemu ravnanju nekaterih do marca 2021 zagotovila največjo proizvodnjo cepiva na svetu, in to po ceni, ki je bila zelo ugodna tudi za revnejše države. Po drugi strani pa so nekatere države EU morale vzpostaviti lastna javna naročila zunaj bruseljske centralizirane birokracije.
Način, kako je prosti trg skočil v akcijo in so se plastični zaščitni zasloni in sanitarne postaje bliskovito pojavile v vsaki majhni in veliki trgovini oziroma pisarni, je neverjeten zgled za javni sektor. Nenadoma, skoraj od nikoder, je na stotine in tisoče malih trgovcev, opremljevalcev, obrtnikov in drugih proizvajalo izdelke. Si predstavljate, da bi bilo vse to vodeno iz Bruslja ali nacionalnih vlad? Še vedno bi čakali!
Problematična je prevelika previdnost državnega sektorja, ki pogosto povzroča nepotrebne omejitve. V ameriški zvezni državi Floridi je bilo omejitev občutno manj in so bile blažje kot v drugih zveznih državah, rezultati pa se niso bistveno razlikovali – z eno veliko izjemo: stroški za gospodarstvo so bili na Floridi veliko manjši, prav tako pa tudi število smrtnih žrtev zaradi drugih vzrokov. Seveda je za takšno odločitev potreben pogumen politik, ki ni nagnjen k pretiravanju.
Zdravje je za veliko večino ljudi seveda zelo pomembno, zato so omejitve sprejeli. Vendar je zanimivo pogledati, kako se je odzvala živilska industrija. Ali je lahko kakšna potreba bolj osnovna kot hrana? Živilska industrija – če odštejemo manjše motnje v preskrbi – ne le da je delovala kot običajno, uspelo ji je tudi hitro reševati težave, ki so se pojavile s povečanim povpraševanjem po dostavi na dom, s potrebo po reorganizaciji prometa v trgovinah in novih zaščitnih pripomočkih, z odsotnostjo obolelih zaposlenih itd. Starejša generacija se zagotovo še spominja zelo slabega upravljanja s preskrbo v času komunizma, ko je redno prihajalo do pomanjkanja.
Junaki pandemije niso bili le znanstveniki in zdravstveno osebje, temveč tudi vsi zaposleni v distribuciji – prodajalci, vozniki tovornjakov, poštarji, pozabiti pa ne smemo niti na policijo. Primerjajmo to z državnim sektorjem, ki mu je spodrsnilo pri zagotavljanju storitev, kot so izdajanje potnih listov in drugih dokumentov ter splošne storitve. Občudovanja vreden je bil tudi način, kako so se številna zasebna proizvodna podjetja spopadla s spremembami pri upravljanju proizvodnje in distribucije, kako so reorganizirala sisteme in tako ohranjala motor gospodarstva.
Edini državni sektor, ki je stopil v ospredje, je bila vojska, ki je vajena odnosa »zmoremo vse«, ne pa po birokratsko iskati načine, kako ostati doma, kar pogosto prakticirajo v državnem sektorju, pogosto spodbujeni s strani neodgovornih sindikalnih oziroma političnih aktivistov.
Kar zadeva obnašanje in disciplino javnosti, je bilo opaziti, da so ukrepe za zamejevanje novega koronavirusa najmanj upoštevali ljudje v tistih državah in skupnostih, ki so podedovale nezaupanje do vlad. V nekaterih državah se velik delež etničnih manjšin ni želel cepiti, pri čemer velja opozoriti, da nobena od nekdanjih komunističnih držav ni uvrščena v zgornjo polovico seznama evropskih držav po deležu cepljenega prebivalstva. Izkazalo se je tudi, da sta bila osebni samonadzor in disciplina manjša v državah, ki imajo zgodovino totalitarizma, čeprav se je podoben trend pokazal tudi v nekaterih državah z zgodovino libertarizma.
Ugotovimo lahko, da je bil prosti trg prilagodljiv, javni sektor pa bolj tog – kar potrjuje, da so najuspešnejša tista gospodarstva in demokracije, v katerih prevladuje prosti trg.
Keith Miles je angleški akademik, upokojeni finančnik in publicist
