Piše: Lea Kalc Furlanič
Publicist Milan Gregorič iz Slovenske Istre, znan kot pronicljiv politični analitik, o ustoličenju Roberta Goloba, afere na dveh nogah, izpostavlja: »Življenje ima svoje zakonitosti in sleherna stavba, zgrajena na prevarah, lažeh in trhlih temeljih, kot smo to že videli pri drugih instantnih strankah, ne vzdrži potresov in se kmalu sesuje sama vase. Bližajoče se lokalne volitve bodo prvi tak test …«
Gregorič še pravi, da se do Golobovega novejšega pojava na politični sceni z njim ni ukvarjal. Ko pa ga je globoka država izstrelila v orbito kot premierskega kandidata in so iz Golobove omare začeli padati okostnjaki, je zastrigel z ušesi in začel kopati po njegovi zgodbi …
Milan Gregorič je končal osnovno šolo v Dekanih, maturiral na slovenski klasični gimnaziji v Trstu (1953) in diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani (1971). V času študija je opravljal različne naloge v študentskih organizacijah. Po daljši zaposlitvi na odgovornih delovnih mestih v gospodarstvu je v zadnjih desetletjih zlasti s svojo publicistično dejavnostjo (prek osemsto različnih besedil) vidno zaznamoval civilnodružbeno dogajanje na Koprskem in širše po Primorski. Svoja razmišljanja je objavil v več knjigah. Je prejemnik Peterlinove nagrade (2012), ki jo podeljuje Slovenska prosveta iz Trsta in častnega priznanja Boruta Meška (2014), ki ga podeljuje Združenje novinarje in publicistov.
DEMOKRACIJA: Zapisali ste, naj bi bil Golob »afera na dveh nogah«. Zakaj ga tako ocenjujete?
Gregorič: Naj začnem z Golobovimi razvpitimi osebnimi dohodki in njegovim lažnivim javnim mahanjem na soočenjih s plačno listo, ki naj bi dokazovala višino njegove mesečne plače v znesku približno 7000 evrov neto. V resnici pa smo iz uradnih podatkov v medijih (Demokracija, 27. 1. 2022) izvedeli, da je bila npr. njegova neto plača v letu 2018 235.178 evrov, v letu 2019 159.126 evrov. V letu 2020 je imel neto plačo 214.834 evrov in zraven še nagrado (za delovno uspešnost) 281.000 evrov ali skupno 495.834 evrov. V letu 2021 je znašala njegova neto plača 27.000 evrov in spet nagrada – nič manj kot 1,2 milijona evrov, to je skupno 1,227.000 evrov. Tako bi naj bil po podatkih medijev Golobov letni dohodek v določenih obdobjih večji od dohodka predsednika ZDA. S tem je bil grobo kršen Lahovnikov zakon, ki za državna podjetja, kot je tudi GEN-I, omejuje čezmerne osebne dohodke vodilnih delavcev na razumno raven. A si je slovenska sprijena in lažna socialno čuteča levica v primeru tega nemoralnega grabeža davkoplačevalskega denarja očitno nekoliko zatisnila nos, zamižala in se obrnila stran.
DEMOKRACIJA: Kako so po vašem mnenju Goloba obravnavali slovenski osrednji mediji, predvsem nacionalna RTV? Predsednik programskega sveta RTV Peter Gregorčič je javno dejal, da je urednike sam slišal, kako so se dogovarjali o preložitvi poročanja o Golobovih aferah na čas po volitvah.
Gregorič: Dominantni mediji so Golobove zadeve marljivo pometali pod preprogo, Kučan pa je dal na to dogajanje še svoj žig z izjavo (Nova24TV, 26. 4. 2022), »da visok dohodek ni greh«. In Golob, opogumljen s to levičarsko hinavščino, je po podatkih medijev odklonil zahteve javnosti po predložitvi dohodninske napovedi in, mimogrede, naj bi bil tudi »pozabil prijaviti svoje premoženje Komisiji za preprečevanje korupcije«. V javnosti je odjeknila tudi Golobova afera »15 odstotkov«, ki je razkrila njegovo sodelovanje v pogovorih za pridobitev koncesije pri graditvi hidroelektrarne na Neretvi leta 2009, kjer je bil govor tudi o delitvi provizij in naj bi se za Goloba omenjala provizija v višini 15 odstotkov. To je na neki način potrdil tudi sam Golob s svojo nespretno izjavo, »da projekt ni bil realiziran in seveda potem tudi nobena provizija komurkoli ni mogla biti izplačana« (Demokracija, 27. 1. 2022). Iz medijev smo izvedeli tudi (SiolNET, 21. 4. 2022) o mednarodni finančni preiskavi okrog 600.000 evrov spornih nakazil srbske podružnice GEN-I iz Beograda zasebnemu podjetju MB Consulting v Črni gori, ki je bilo ustanovljeno le nekaj dni pred prvimi nakazili. Ugotovljeno naj bi bilo namreč, »da je bilo vseh 600.000 evrov počrpanih v obliki gotovinskih dvigov … in da naj bi se gotovina vračala v smer, od koder je prišla …«, ter naj bi bil »Golob nalagal denar v enega od italijanskih skladov, kjer vlagateljem omogočajo, da ostanejo anonimni«. Podobno transakcijo naj bi bila raziskava potrdila tudi v Bolgariji. Tam naj bi kljub zaprtju hčerinskega podjetja GEN-I ostal odprt njegov bančni račun in na njem naj bi bilo po zaprtju podjetja ostalo več sto tisoč evrov. In Planet TV, ki je afero razkril, naj bi javnosti v kratkem sporočil, »kdo je bil pooblaščenec, ki je dvigoval denar na banki«.
DEMOKRACIJA: Zgodba o Golobovem bančnem računu v Romuniji je domala bizarna, mar ne? Predvsem njegov odziv na to novico. Zdi se neverjetno, da je javnost sploh kupila njegovo pojasnilo, naj bi šlo za krajo identitete. Kako si vi razlagate Golobovo interpretacijo te zgodbe?
Gregorič: Informacije o tej aferi so prinesli alternativni mediji (SiolNet, 21. 4. 2022), dominantni pa so jo pometali pod preprogo, zato je bil odmev afere omejen in ni povzročil kakega večjega vznemirjanja. Ne gre pa za nedolžno stvar. Golob naj bi namreč imel odprt račun tudi v Romuniji pri avstrijski banki Raifeissen, o katerem pa naj bi se bil očitno spet javno zlagal, rekoč, naj bi mu bili v tem primeru »ukradli identiteto«, kajti oglasila se je banka, ki jo je Golob s to izjavo praktično obtožil sodelovanja pri odprtju domnevno lažnega računa, in sporočila, »da zadevo preiskujejo«, a je hkrati tudi odločno pribila, »da se odpiranje računov pri njih izvaja izključno v navzočnosti osebe in z njeno ustrezno identifikacijo«. Javnost je bila tudi obveščena (Demokracija, 21. 4. 2022), naj bi bil Golob »svoje podjetje BPC, d. o. o., ki je bilo po podatkih sodnega registra vredno 8.763 evrov, dne 11. 9. 2008 prodal podjetju Istrabenz Gorenje energetski sistemi (IGES), katerega direktor naj bi tedaj bil, za 166.318,83 evra. Nakup naj bi v imenu IGES opravila pooblaščenka Mateja Kolar Korošec«, pa tudi, da je Golob kot direktor ene od podružnic Istrabenza nakazal na račun zasebnega vrtca v režiji Istrabenza leta 2011 96.000 evrov, leta 2012 pa še dodatnih 29.450 evrov, in »ko je Istrabenz leto pozneje vrtec zaprl, je vso opremo prenesel na zasebno podjetje Golobove žene«. In na koncu še informacija (Domovina, 21. 4. 2022), »da Golob svoje premoženje prepisuje na svojo ženo Jano, ki pa z njim, kot je razvidno iz zemljiške knjige, ne more prosto razpolagati«. Brez Golobovega soglasja namreč. To zveni zelo spretno, kajti v primeru kakega morebitnega rubeža ne bo mogoče Golobu ničesar zarubiti, žena pa tudi ne more odtujevati premoženja brez njegovega soglasja.
DEMOKRACIJA: Za Golobom, to je zdaj povsem jasno, stoji globoka država s svojimi režiserji in Golob se je pošteno zapletel v njihove mreže. Kakšno ceno, menite, utegne za to plačati?
Naveden dejstva v zvezi Golobovimi aferami so bila javno objavljena v različnih alternativnih medijih že pred volitvami, pri čemer pa kritični opazovalci (Nova24tv, 26. 4. 2022) ugotavljajo, da so v slovenski politični greznici »botrom iz ozadja s pomočjo selektivnega poročanja, v glavnem po zaslugi medijskega tajkuna Martina Odlazka in skritega operativca globoke države Draga Kosa, ki prek svoje žene urednikuje na POP TV, uspelo učinkovito zminimizirati odmev afer, v katere se je njihov novi obraz zapletel«, in jim ga je tako uspelo izstreliti v orbito. Alternativni mediji v navedenih okoliščinah pa so bili prešibki, da bi lahko parirali levičarskemu medijskemu monopolu. Bo pa Golob z vso to nesnago, ki jo vleče za seboj, trdno privezan na vajetih režiserjev iz ozadja, saj ga lahko v trenutku treščijo na tla in odložijo na odlagališče odsluženih političnih trupel, če bi zaradi njega in njegove sporne dediščine bili ogroženi interesi globoke države. Bojan Požar je pri tem dodal (Domovina, 21. 4. 2022), »da znotraj spodobne evropske države noben politik ne bi mogel preživeti niti ene same takšne afere, kaj šele vse skupaj, kot je tukaj in zdaj dopuščeno Robertu Golobu«. Hkrati je ugotavljal, da so hlapčevski novinarji stvar pometli pod preprogo »brez vsakršnega novinarskega preverjanja« in pripisovali navedene informacije »predvolilnim poskusom Golobove diskreditacije«. Tako bomo imeli, kot je nekdo dejal na Twitterju, na čelu vlade človeka, »ki mu je Leben dal stranko, GEN-I denar za kampanjo, KUL volivce, vodilni mediji neomejeno minutažo, Mediana pa vodilna mesta na lestvicah. Noro, da svet večje prevare še ni videl!« Vendar ima življenje svoje zakonitosti in sleherna stavba, zgrajena na prevarah, lažeh in trhlih temeljih, kot smo to že videli pri drugih instantnih strankah (Janković, Bratuškova, Cerar, Šarec), ne vzdrži potresov in se kmalu sesuje sama vase. Bližajoče se lokalne volitve bodo prvi tak test in globoko upam, da bosta že na njih Golob in z njim povezano novo, umazano zlorabljanje demokratičnih procesov za uveljavljanje ozkih parcialnih interesov dobila svojo prvo lekcijo.
DEMOKRACIJA: Predvsem pa, kakšno ceno bomo za to plačali državljani in država? Na kateri točki bomo po vaši oceni najprej občutili posledice ustoličenja Goloba?
Gregorič: Dosedanje izkušnje z instantnimi strankami in njihovimi mesijami so bile v pogledu upravljanja države doslej porazne in tudi to pot ne bo moglo biti drugače. Na vrat na nos zbrana druščina, brez resne in zgrajene stranke, brez članov in brez državniških izkušenj ter obremenjena s tako moralno sporno preteklostjo ne izpolnjuje nobenega pogoja za uspešno upravljanje države. Za začetek pričakujem v glavnem rušenje tega, kar je ustvarila sedanja Janševa vlada. Poskus sesutja pogodbe za nakup oklepnikov je že tu. Čestitam Toninu, da se je temu odločno uprl. Naj kar rušijo, in to čim več. Bo že prišel račun.
DEMOKRACIJA: Težko je verjeti, da je slovenski narod znova nasedel še enemu t. i. novemu obrazu.
Gregorič: Za poraz na volitvah ne bi mogel obsojati naroda. V Domovini je Mamić napisal, da na volitvah ni zmagal Golob, ampak mediji. Živimo namreč v pohabljeni demokraciji, kjer je levi opciji uspelo položiti roke na vse vzvode realne družbene moči, to je na kapital, medije, represivne organe in civilno družbo ter jih učinkovito zlorabiti za ohranjanje oblasti in predvsem za obvladovanje njenih korit. Proces demokratičnega dozorevanja družb, ki so izšle iz polstoletnega totalitarnega enoumja, terja svoj čas. Ga pa nihče ne more več ustaviti in bo dejansko, ne samo formalno demokracijo dočakala tudi Slovenija, morda prej, kot si mislimo.
DEMOKRACIJA: Poraz je doživelo tudi gibanje Povežimo Slovenijo, ki sicer sledi srednji, stabilni poti naše družbene stvarnosti. Kako to komentirate?
Gregorič: Tudi to gibanje je žrtev naše pohabljene demokracije, saj ga je režimska medijska mašinerija komaj kaj omenjala. Vmes pa je bila storjena tudi kaka napaka, kot je bila npr. soloakcija Aleksandre Pivec. Tudi za to gibanje bo prišel njegov čas.
DEMOKRACIJA: Ali po toliko letih nenehnih zares pritlehnih nizkih udarcev desnici vseeno vidite za Slovenijo kakšno upanje?
Gregorič: Politične laži, prevare in prikrito politično nasilje lahko dobijo določene kratkoročne bitke, ne morejo pa dobiti vojne. Pomladna opcija kot tvorec, nosilec in porok vrednot slovenske politične pomladi bo dočakala svoj trenutek, mogoče veliko prej, kot to pričakujemo. Samo vztrajati je treba.
