-2.9 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Psihoanalitik Roman Vodeb pojasnil, zakaj so Marcelove oddaje tako simptomatsko enoumne

Piše: Sara Kovač (Nova24tv)

Prejšnji petek je Roman Vodeb počastil 166. letnico rojstva očeta psihoanalize Sigmunda Freuda v svojem 14. podkastu, kjer je zopet nanizal ogromno zanimivih in provokativnih misli – tudi seksualnih. Po mnenju strokovnjaka psihoanalitika je vse na neki ravni simptom, tudi izbira hobija in celo frizura: “Še vedno ima tisti rep pri šestdesetih letih, normalen človek se ostriže,” je komentiral lase (nekdanjega) voditelja oddaje Studio City Marcela Štefančiča, istočasno pa je meril tudi na Roberta Goloba. “Moški, ki imajo nezaveden občutek, da imajo premajhen penis, jih nezavedno vleče v falične frizure,” je med drugim pojasnil, omenil pa je tudi tattoo Urške Klakočar Zupančič.

Strokovnjak na področju psihoanalize Roman Vodeb je pred dnevi na rojstni dan Sigmunda Freuda v svojem podkastu omenil tudi Roberta Goloba in Marcela Štefančiča. Poudaril je, da sam ne obrekuje, kot mu nekateri očitajo, pač pa profilira na podlagi simptomov posameznika. “Marcel skače sogovornikom, ki bi jih v resnici moral poslušati, v besedo, ker ni bil uslišan s strani očeta,” je pojasnil Vodeb in nadaljeval, da si s svojim čopom las v resnici – tako kot Golob – rešuje okrnjeno samopodobo. “Če se ku*či z nekimi repki, to je pa zdaj druga zgodba, to je treba dešifrirat,” je bil Vodeb neposreden.

Dodatno za naš medij pa je Freudovec Vodeb še pojasnil, da gre pri moških “repatih in rokerskih” frizurah, kot jo imata Štefančič in Golob, za vpliv fenomena kastracije. Konkretneje: zaradi kastracijske bojazni, ki je seveda nezavedna – napaja pa se iz časov razreševanja (potlačitve) Ojdipovega kompleksa – si moški na stara leta pušča dolge lase. “Lasje imajo falično simbolno strukturo, torej so simbol penisa in – karikirano rečeno – moški, ki imajo nezaveden občutek, da imajo premajhen penis, jih nezavedno vleče v falične frizure – torej v dolge lase,” je dejal Vodeb. Meni tudi, da se nekateri v objemu te kastracijske tesnobe zatečejo v bodibilding, drugi si kupujejo velike avtomobile, tretji pa si nezavedno najdejo druge izhode.

Skozi psihoanalitično optiko torej po Vodebovih besedah ni nič slučajno, vse je simptom. Tudi Štefančičevo skakanje sogovornikom v besedo je simptom – navadno oz. najverjetneje simptom kronične neuslišanosti, navadno s strani faličnega očeta, ki ga je – domnevno kot dečka – vselej povozil z besedo. Mogoče s tega vidika Štefančič v svojih oddajah niti ne trpi drugače mislečih avtoritet, ker mu te na nezavedno-simbolni ravni predstavljajo, torej simbolizirajo osovraženega očeta, ki ga je premagoval, ga kastriral, ga potolkel z besedo in “mu ni dal dihati”, torej govoriti. “Mogoče so bile Marcelove oddaje zato simptomatsko enoumne, nepluralne, brezopozicijske, torej enoumne,” je strokovno ocenil Vodeb.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine