Piše: Alenka Jeraj
Ta teden smo skoraj dočakali novinarja v zaporu. Ja, v Sloveniji, ne v Rusiji. Sliši se neverjetno. Višje sodišče v Ljubljani, sodni senat, ki je izdal sklep o priporu za Bojana Požarja, so sestavljali sodniki Igor Mokorel, Katarina Turk Lukan in Boris G. Hrovat.
Bojan Požar je bil na prvostopenjskem sodišču, v tožbi, v kateri je zasebni tožilec tožil Požarja zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, oproščen, vendar sta se nekdanja lastnika Večera Hakl in Todorović naknadno pritožila zoper odločitev prvostopenjskega sodišča. O pritožbi je odločal pritožbeni senat ljubljanskega višjega sodišča, vendar se Požar sej ni udeleževal, ker je menil, da njegova prisotnost ni potrebna, saj so bile seje sklicane na zahtevo druge stranke. Ker se Požar tudi 16. marca ni udeležil obravnave pred višjim sodiščem, je sodišče odredilo, naj se ga prisilno privede na sodišče 23. marca. Do privedbe, ki naj bi jo izvedla Policijska uprava Ljubljana Bežigrad, ni prišlo, ker policija Požarja ni našla doma. Višje sodišče je zato menilo, da se Požar izmika glavni obravnavi pred sodiščem, in je odredilo pripor.
Ko je informacija prišla v javnost je Združenje novinarjev in publicistov Višje sodišče v Ljubljani pozvalo, da takoj prekliče sklep o priporu novinarja in urednika Bojana Požarja. Ocenili so, da gre več kot očitno za prekomeren ukrep in eklatantno zlorabo pravosodja, ki ji nismo bili priča niti v obdobju najtršega socializma. Društvo novinarjev in mnogi drugi novinarji se niso oglasili, lahko bi rekli, da so obmolknili, čeprav se običajno oglasijo ob tvitu, ki se nanaša na kakšnega novinarja. Potrebno je povedati, da v zadnjih 5 letih za odsotnost na sojenju še nikomur ni bil izrečen pripor, pa je šlo za primere, kjer je bila prisotnost toženega obvezna. Da gre za prekomeren ukrep je ocenilo tudi Vrhovno sodišče, ki je sklep o priporu razveljavilo, saj je ocenilo, da odreditev pripora zoper Požarja v kazenski in civilni tožbi zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve nikakor ni bila nujna oz. potrebna. V sklepu je ugotovilo, da se Požar ni izmikal vabilom na obravnave pritožbenega senata višjega sodišča, prav tako pa s tem, ko se ni udeleževal sej pritožbenega senata, ni kršil procesnega zakona, saj senat pritožbenega sodišča lahko izpelje seje tudi, če se stranke, ki so bile pravilno obveščene oz. vabljene na sejo, te ne udeležijo.
Verjetno se še spominjate, da je bil novinar Miro Petek zaradi pisanja o koroških tajkunih skoraj ubit, pa se primer nikoli ni dokončno raziskal in nihče ni končal v zaporu. Še nekaj smo imeli pogumnih novinarjev, ki so pisali o globoki državi, npr. Danila Slivnika, ki je tudi umrl v čudnih okoliščinah, ki se jim reče samomor. O slovenskem podzemlju in zgodovini tajne policije – UDBE pišeta Igor Omerza in Rado Pezdir. A pri teh primerih, ki bi jih bilo potrebno raziskati in kaznovati storilce, naše pravosodje gleda stran, medtem, ko odloči, da mora novinar Bojan Požar v zapor.
Imamo pa tudi druge novinarje, npr. z Radia Slovenija, ki govorijo o tem, da bodo zmagali! Kje? Kdaj? A gredo morda na volitve s svojo stranko ali kot novinarji javno agitirajo in podpirajo določeno stranko?
Šokirana sem gledala javno tribuno, na kateri je Marcel Štefančič, voditelj oddaje Studio City povedal: »Jebeno več nas je kot njih. Njih je samo peščica. In vemo kdo so.« O kom govori? Komu grozi? A niso to njegovi novinarski kolegi?
RTV Slovenija mora poročati objektivno, uravnoteženo, preveriti mora informacije. Novinarji so, tako kot smo vsi mi, politično opredeljeni. Saj gredo vsaka 4 leta na volitve in obkrožijo nekoga iz določene politične stranke. To je demokracija in to je prav. Tudi iz njihovega dela na RTV Slovenija se vidi, kdo je usmerjen bolj levo in kdo bolj desno. S tem ni nič narobe kadar delajo oddaje, v katerih predstavijo svoj pogled na neko zadevo. Govorim o komentarju ali morda Utripu. V Utripu zadnja leta nismo videli bolj desnega ali sredinskega razmišljanja. Utripe so pripravljale Mojca Šetinc Pašek, pa Manica Ambrožič in drugi. Jadranka Rebernik, ga ni smela pripraviti najmanj dve leti. Po menjavi direktorja Televizije in urednice Informativnega programa smo dočakali 2 Utripa, ki ju je naredil dr. Jože Možina, in 2, ki ju je naredil Igor Pirkovič. Vmes smo videli tudi Utrip Mojce Šetinc Pašek, ki se je vključila v Golobovo Gibanje Svoboda in očitno ni več novinarka, pač pa političarka. Tudi sicer 90% novinarjev, ki zapustijo novinarske vrste in se vključijo v politiko, konča v levih strankah. Med njimi Tanja Fajon, Melita Župevec, Marjan Šarec, Tamara Vonta, Janja Klasinc, Majda Širca, Mitja Meršol, Irena Jovova,…
Ko sem o tem, zakaj v Sloveniji ni desnega dnevnika, če na FDV usposabljajo leve in desne novinarje, vprašala dr. Bašič Hrvatin, profesorico na FDV in specialistko za medije, mi ni znala odgovoriti. Smo še zelo daleč od medijske pluralnosti. Še več, zdi se, da s stanje slabša. Verjetno se je ravno zaradi tako neuravnoteženega medijskega prostora pred 5 leti ustanovila nova medijska hiša Nova 24 tv, kasneje pa še tednik Domovina ter nekaj portalov (Časnik, Slovenec).
Kaže da gre res za zgodovinske volitve. Kot so bile tiste leta 2004, ko so se novinarji odločili, da bodo stavkali ravno na dan volitev. Si predstavljate kaj takega v kakšni drugi državi. Na dan volitev, ker je bilo očitno, da jim rezultat ne bo všeč. Naj spomnim, da je takrat močno zmagala SDS in nato po volitvah oblikovala vlado.
Nato so se leta 2008 ponovno zbrali novinarji in podpisali peticijo, v kateri so trdili, da Janez Janša, kot predsednik Vlade pritiska nanje in da zato ni primeren za predsedovanje Svetu EU. Celo novinarji glasila brezdomcev Kralji ulice in otroške revije Ciciban so podpisovali peticijo. Pa znani Blaž Zgaga, Marjan Šarec in cel kup novinarjev, ki jih lahko mirno označimo za levo usmerjene. Nihče jih za to ni preganjal. Še naprej so opravljali svoje delo in se še bolj pomikali v levo. Slovenija pa je, pod vodstvom Janeza Janše, prvo predsedovanje, pa tudi drugo, ki ga je prav tako vodil Janez Janša, opravila z odliko.
Očitno je letos ponovno velik strah pred rezultatom. Tako velik, da je treba enega od bolj glasnih novinarjev spraviti v zapor in mu onemogočiti poročanje in komentiranje aktualnih političnih tem.
Če so sodniki pred volitvami 2014 odločili, da mora v zapor politik, ki je imel visoko podporo med volivci in je vodil najbolje organizirano politično stranko, z največ člani v Sloveniji, kar je nato Ustavno sodišče razveljavilo, so letos moteči novinarji, ki ne tulijo v isti rog z večino, ki čedalje bolj postajajo agitatorji za levi politični blok ali kar družbenopolitični delavci, kot so bili v prejšnjem režimu. Kam smo prišli, se sprašujem.
Vodja poslanske skupine LMŠ Brane Golubovič je v oddaji na RTV Slovenija dejal, da je bil en novinar, ki je pisal za desni časopis, potem pa je postal normalen. Za slovensko levico je vse kar je desno nenormalno. In čeprav so jih polna usta demokracije, je ne dovolijo niti malo. Ne razumejo, da smo različni. Da imamo različen pogled na svet. Da nekdo razmišlja bolj levo, drugi desno. In vsi skupaj smo tu in moramo sobivati. Spoštovati drug drugega in drugačno mnenje. Polna usta so jih floskul kot npr. Vsi drugačni vsi enakopravni, a ne tolerirajo nobene drugačnosti. Zanje bi vsi morali misliti enako in vsak, ki odstopa je zanje fašist, janšist ali kaj podobnega.
Rešitev je v strpnosti in zavedanju, da v Sloveniji živimo in ustvarjamo ljudje z različnim prepričanjem in če bomo želeli uspešno Slovenijo bomo morali to dejstvo sprejeti in ponotranjiti. Mi smo ga že. Kolegi z leve bodo morali sprejeti tudi dejstvo, da je občasno na oblasti desna vlada in s tem ni nič narobe. V demokraciji se na oblasti menjata levica in desnica, včasih celo skupaj sestavljata koalicijo in s tem ni nič narobe. Niso vladni stoli rezervirani samo za predstavnike ene polovice volivcev v Sloveniji. Temu se reče demokracija. Pravzaprav so to osnove demokracije. Očitno bi potrebovali kakšno izobraževanje in usposabljanje v tej smeri. Da spoznamo osnove demokracije, ki jih nekateri tako težko sprejemajo, a so značilne za razviti svet. Slovenija je, žal, še vedno ujeta v nekatere stare vzorce. In demokracija si le počasi utira pot v naš vsakdan. Naloga nas vseh je, da pri tem pomagamo. Če imamo Slovenijo res radi.
Alenka Jeraj je poslanka v DZ RS, predsednica Društva Fran Govekar Ig, mama, pesnica, režiserka, odbojkarica, smučarka, optimistka 🙂