Piše: Blagovest.si
Ob začetku postnega časa smo se pogovarjali s patrom dr. Vinkom Avguštinom Škafarjem, kapucinom, duhovnikom in upokojenim predavateljem pastoralne teologije, ki nam je spregovoril tudi o skupni hoji v okviru aktualne sinode.
Rodil se je leta 1939 v Beltincih. V letih 1954–1956 je obiskoval kapucinsko gimnazijo v Osijeku, nato noviciat v Varaždinu in medškofijsko gimnazijo v Zagrebu, ki jo je leta 1959 končal z maturo. Po odsluženem dvoletnem vojaškem roku v Makedoniji se je leta 1961 vpisal na zagrebško teološko fakulteto, študij pa je nadaljeval in ga leta 1967 končal na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečenleta 1966 v mariborski stolnici. Po tedanji navadi je dobil redovno ime Vinko. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je vpisal pedagogiko in sociologijo (»da bi bolje razumel takratno mladino«), a študija ni končal, ker je odšel na podiplomski študij v Rim, kjer je leta 1974 doktoriral na Antonianumu z disertacijo Skupno duhovništvo kot temelj za družinsko duhovnost v luči 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Njegova službovanja v pastorali so vezana na Slovensko kapucinsko provinco. V letih 1967–1970 je bil magister kapucinskih bogoslovcev in semeniščnikov v Ljubljani, nato 1970–1971 kaplan pri sv. Ceciliji v Celju in prvi upravitelj duhovnije (manjše župnije) Svetina nad Celjem, kamor se je znova vrnil po končanem študiju v Rimu. Leta 1977 je prišel k Sv. Ožbaltu na Ptuju, kjer je opravljal službe kaplana, župnika, dekana, dekana-svetovalca in tu ostal do leta 1990. V letih 1977–1983 in 1984–1990 je bil predstojnik kapucinskega samostana na Ptuju in nato šest let provincial Slovenske kapucinske province. Leta 1996 je postal predstojnik kapucinskega samostana v Mariboru pri Sv. Jožefu, leto kasneje je postal tudi župnik te župnije. Poleg dela v pastorali je bil med letoma 1981–2008 urednik družinske priloge Naša družina in 1983–2004 (honorarno še do 2012) predavatelj naTeološki fakulteti Ljubljana, Enota v Mariboru. Od lani je spet v Celju.
BLAGOVEST: Od lani ste znova del pastoralnega osebja v župnija sv. Cecilije v Celju. Zanimivo je, ker sta samostan in cerkev samo streljaj od stolne cerkve sv. Danijela, vmes teče Savinja. Tu ste bili v mladih letih že kaplan in tudi upravitelj duhovnije Svetina. Kakšna je bila župnija tedaj in kakšna je sedaj? Verjetno je kar precej sprememb?
ŠKAFAR: Župnija in kapucinski samostan sv. Cecilije je bilo moje prvo kaplansko mesto, saj sem bil takoj po novi maši najprej vzgojitelj dijakov v našem malem semenišču, ki smo ga takrat imeli v Ljubljani (Štepanja vas) in so obiskovali državno gimnazijo, nato pa v Celju pri Sv. Ceciliji kaplan. Prvo kaplansko mesto ostane vedno s posebnimi črkami zapisano v duhovniškem srcu duhovnika. To velja tako za celjsko župnija sv. Cecilije, kot za duhovnijo Svétina, kjer sem bil uradno prvi umeščeni voditelj občestva. Tam sem učil osnovnošolski verouk in imel mladinski skupini, ki sta bili, predvsem celjska, zelo razgibani. Takratni mladinci so se že vsi srečali z Abrahamom.
BLAGOVEST: V Celje ste ponovno prišli v letu, ko je celjska škofija dobila novega škofa in to vašega sodelavca s Teološke fakultete. Sami ste namreč predavali pastoralno teologijo v Mariboru, sedaj pa vstopate v novo obdobje sinodalne prenove. Ker je škof Maksimilijan tudi med škofi posebej zadolžen za sinodo, – se torej v Celju zelo čuti sinodalni utrip?
ŠKAFAR: Že pokojni Friderik Kolšek, celjski opat, župnik in dekan, je rad govoril: “Celeia docet” (Celje uči). S tem je želel reči, da ima Celje dobro zastavljeno pastoralno dejavnost za tisti čas. Tudi meni se je takrat zdelo, da ima Celje z okolico dokaj živo in ukoreninjeno tradicionalno vernost. Lani je celjska škofija dobila novega škofa dr. Maksimilijana Matjaža, ki je v teh dneh praznoval prvo obletnico imenovanja. Ker je še mlad in visoko izobražen, saj je najboljši slovenski strokovnjak za Sveto pismo Nove zaveze, upravičeno pričakujemo, da bo svoje znanje, gorečnost in svojo skrb na najboljši možen način podaril duhovnikom in vernikom celjske škofije in posledično tudi Katoliški cerkvi na Slovenskem. Kakor je škof in tudi duhovnik tisti, ki mora po svoji službi moliti za svoje vernike, in verniki za svojega škofa, tako upamo, da tudi za novega celjskega škofa, ne samo uradno z imenovanjem njegovega imena med mašnim bogoslužjem, ampak tudi zasebno, po družinah in župnijskih občestvih škofljani priporočajo Kristusu, edinemu velikemu duhovniku sedanjega celjskega škofa. Krajevni škof je namreč v svoji škofiji prvi oznanjevalec (prerok), molivec (liturg) ter voditelj (pastir). Iz tega izhaja, da je po svoji službi vez edinosti za živo škofijsko občestvo. Slovenski škofje so prav celjskemu škofu zaupali pospeševanje edinosti na vseh treh ravneh v času sinode o sinodalnosti, kar pomeni, da mu veliko zaupajo in veliko od njega pričakujejo. Bog naj bo z njim.
Več preberite TUKAJ
