Piše: Lucija Kavčič
O duševnem zdravju otrok in mladostnikov v Sloveniji pred in med epidemijo ter o tem, kako dosegljiva je pomoč, ko pride do težav, smo se pogovarjali z mag. Miranom Možino, psihiatrom in psihoterapevtom, direktorjem ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani.
Mag. Miran Možina (1957), dr. med., je psihiater in psihoterapevt.
Od 1986 do 1992 delal kot psihiater v psihiatrični bolnišnici Vojnik pri Celju, od 1993 do 1997 v svoji zasebni psihoterapevtski praksi v Ljubljani, nato je bil od 1994 do 2008 asistent na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Med letoma 1983 in 2006 je sodeloval in vodil različne dobrodelne projekte psihosocialne pomoči za otroke, mladostnike, njihove družine in za uporabnike psihiatrije v Društvu ODMEV. Leta 2003 mu je Evropsko združenje za psihoterapijo (EAP) podelilo evropsko diplomo za psihoterapijo (EDO). Med letoma 1998 in 2006 je bil podpredsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP), nato do 2009 njen predsednik. Je prejemnik zlatega priznanja SKZP za razvoj psihoterapije in od 2007 do danes ustanovitelj in odgovorni urednik Slovenske revije za psihoterapijo Kairos. Od leta 2008 do septembra 2013 je bil direktor Slovenskega inštituta za psihoterapijo, od septembra 2013 dalje pa je direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja.
DEMOKRACIJA: Kakšno je bilo stanje na področju varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov pred epidemijo in kaj se je pokazalo v času epidemije?
MOŽINA: Za strokovno korektno primerjavo še nimamo opravljenih dovolj raziskav in zato povsem primerljivih podatkov. Imamo podatke iz leta 2018 za mladostnike, stare 11 in 15 let, in iz leta 2020, ko so bili isti mladostniki stari 14 in 17 let. Samoocenjenih težav je več, vendar te tudi sicer s starostjo naraščajo in jih zato težko pripišemo samo pandemiji. Število obiskov zdravstvenega sistema je upadlo, vendar težko rečemo, da gre za upad problematike, ampak gre to verjetno predvsem na rovaš slabše dostopnosti, izogibanja iskanju pomoči itn.
DEMOKRACIJA: Kakšni so podatki o duševnem zdravju otrok in mladostnikov pri nas?
MOŽINA: Če začnemo na pozitivni strani, je raziskava NIJZ iz leta 2018 ugotovila, da je večina otrok in mladostnikov duševno zdravih, torej niso imeli znakov in simptomov duševnih motenj, kar pa ne pomeni, da so imeli visoko stopnjo pozitivnega duševnega zdravja, saj o tem pokazatelju nimamo na voljo dovolj podatkov. Večina jih je bila zadovoljna s svojim življenjem, po podatkih iz mednarodne raziskave HBSC (Health Behavior in School-Aged Children) so bili slovenski mladostniki bolj zadovoljni z življenjem kakor njihovi vrstniki iz drugih držav. Po raziskavi Mladina 2013 je ocenilo svoje duševno zdravje kot zelo dobro ali odlično 59 odstotkov mladostnikov v starosti 16–19 let. V raziskavi EHIS (European Health Interview Survey) je poročalo o visoki ravni vitalne energije 79 odstotkov mladostnikov v starosti 15–19 let, kar pomeni, da so se pogosto čutili polni življenja, polni energije in redko zdelani, utrujeni ali izžeti. Na podlagi podatkov iz raziskave HBSC se je tudi pokazalo, da je imelo 60 odstotkov mladostnikov povprečno ali visoko z zdravjem povezano kvaliteto življenja, ki podobno kot zadovoljstvo z življenjem upada s starostjo in z nižjim socialno-ekonomskim statusom. Kot zaskrbljiv se je pokazal vpliv neenakosti – o višjem zadovoljstvu z življenjem so poročali mladostniki, ki so zaznavali, da gre njihovi družini finančno dobro, in ki so imeli dobro podporo staršev, vrstnikov in učiteljev.
DEMOKRACIJA: Kakšno pa je duševno zdravje otrok in mladostnikov pri nas s problematičnega vidika?
MOŽINA: V zadnjih 25 letih je pri otrocih in mladostnikih prišlo do 60-odstotnega povečanja primerov duševnih motenj. Od leta 2008 do leta 2015 se je število prvih obiskov otrok in mladostnikov zaradi duševnih in vedenjskih motenj izrazito povečalo, na primarni zdravstveni ravni za 26 odstotkov, na sekundarni za 70 odstotkov. Otroci do 5. leta so bili najpogosteje obravnavani zaradi specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju, vedenjskih in čustvenih motenj ter hiperkinetične motnje. Otroci med 6. in 14. letom so bili poleg tega obravnavani še zaradi specifičnih motenj pri šolskih veščinah in tikov. Mladostniki med 15. in 19. letom so bili najpogosteje obravnavani zaradi odziva na hud stres in prilagoditvenih motenj, drugih anksioznih motenj, depresivnih epizod in motenj hranjenja. Med 15. in 19. letom se je povečevala tudi poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj, samomor pa je bil v tem starostnem obdobju drugi najpogostejši vzrok smrti, takoj za smrtmi zaradi prometnih nezgod. Število bolnišničnih obravnav otrok in mladostnikov do 19. leta zaradi duševnih in vedenjskih motenj se je med letoma 2008 in 2015 predvsem zaradi manjšega števila hospitalizacij otrok do 5. leta zmanjšalo, medtem ko so bile obravnave otrok in mladostnikov od 6. do 19. leta enako pogoste oziroma jih je bilo celo nekoliko več. Naj omenim, da so duševne motnje pri otrocih in mladih veliko družbeno in finančno breme, saj po nekaterih raziskavah posameznik z vedenjsko motnjo v zgodnjem otroštvu do svojega 27. leta za družbo pomeni 10-krat večje finančno breme v primerjavi z vrstniki.
Tisto, kar zelo pade v oči, je, da se je poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj pri osebah, mlajših od 20 let, v obdobju od leta 2008 do leta 2015 povečala kar za 48 odstotkov. Najbolj se je povečala med mladostniki med 15. in 19. letom starosti, saj je bila leta 2015 za 73 odstotkov večja kot leta 2008. Povečanje porabe zdravil je bilo predvsem zaradi velikega povečanja porabe antidepresivov in psihostimulansov v starostni skupini od 15. do 19. let.
DEMOKRACIJA: In kje smo zdaj v času korone?
MOŽINA: Če se je med prvim in drugim valom epidemije povpraševanje po pomoči psihologov in pedopsihiatrov zmanjšalo, se je povečal naval v urgentnih ambulantah zaradi anksioznih motenj, depresivne simptomatike in samomorilnega vedenja z znižano motivacijo za šolsko delo in aktivnosti na splošno, motenj hranjenja ter pretirane rabe zaslonov. Otroci, mladostniki in njihovi starši so odlašali z iskanjem pomoči, potem pa so se težave poslabšale do te mere, da je bilo treba iskati urgentno pomoč. Šolanje na daljavo, omejevanje socialnega življenja, negotovost glede lastnega zdravja in zdravja bližnjih, negotove finančne razmere v marsikateri družini so le nekateri dejavniki, ki so pomembno vplivali na spremenjeno življenje družin. V raziskavi, ki so jo v okviru NIJZ izvedli oktobra 2020 med učenci 9. razredov in dijaki 4. letnikov, vključenih je bilo 3052 mladostnikov, pa se je pokazalo, da so med mladostniki iz manj premožnih družin in tistimi iz premožnejših pomembne razlike v doživljanju pandemije, duševnem zdravju, tveganih vedenjih in drugimi z zdravjem povezanimi vedenji, zato jim je treba nameniti več pozornosti. V tretjem valu po vrnitvi otrok v šole se je povpraševanje po pomoči začelo povečevati in čakalne vrste so se podaljševale. Strokovnjaki v javni mreži niso mogli zadovoljiti potreb po pomoči niti niso mogli več slediti strokovnim standardom. Takšno stanje je še danes.
DEMOKRACIJA: Kaj se še kaže kot problem?
MOŽINA: Ob vse večji medikalizaciji obravnav otrok z duševnimi motnjami sta bila že pred korono problem veliko pomanjkanje in slaba dostopnost do svetovalnih in psihoterapevtskih storitev. Če teh ni in otrokom ter mladostnikom dajemo večinoma le zdravila, je to tudi strokovno škodljivo in etično sporno. Da morajo otroci in njihovi starši čakati na psihološko svetovanje in psihoterapijo leto do dve, je preprosto rečeno nacionalna sramota. Take čakalne dobe pomenijo, da dejansko teh oblik pomoči v javnem zdravstvenem sistemu ni, saj velja »delayed is denied«.
DEMOKRACIJA: Primanjkuje psihologov in psihoterapevtov? Zakaj je tako? Gre za sistemske težave?
MOŽINA: Ja, gre za sistemske težave. Na to je v svojem poročilu leta 2015 opozorila tudi ekspertna skupina Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki je pod drobnogled vzela stanje na področju varovanja duševnega zdravja v Sloveniji. Poudarili so, da je na primarni zdravstveni ravni premalo strokovnjakov s področja psihiatrije, klinične psihologije in psihoterapije ter da je dostopnost do služb za duševno zdravje na vseh ravneh slaba. Med drugim so opozorili, da zaradi neurejenosti področja psihoterapije ZZZS prizna strošek te storitve samo kliničnim psihologom in psihiatrom, medtem ko se številnim psihoterapevtom, ki so po evropskih kriterijih poklicno usposobljeni za opravljanje psihoterapevtske dejavnosti, preprečuje delovanje v okviru sistema zdravstvenega in socialnega varstva ter šolstva.
DEMOKRACIJA: Kako bi sistem pomoči bolje uredili in težave reševali pravočasno, še preden pride do najhujšega – do samomora?
MOŽINA: Ekspertna skupina WHO je Sloveniji med drugim predlagala prenos težišča služb in storitev za duševno zdravje na lokalno raven in izboljšanje njihove dostopnosti, vzpostavitev urgentnih služb za otroke, ki bodo odgovorne za presojo in triažo, povečanje števila kliničnih psihologov in psihoterapevtov ter omogočanje že usposobljenim strokovnjakom iz priznanih psihoterapevtskih šol psihoterapevtsko delo v okviru služb socialnega varstva in zdravstva.
DEMOKRACIJA: Kakšna je vloga šole pri prepoznavanju stisk otrok?
MOŽINA: Ekspertna skupina WHO je že leta 2015 opozorila na veliko obremenjenost šolskih svetovalnih služb in na prednost organizacije pomoči otrokom s specifičnimi učnimi težavami v sklopu svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in njihove starše, ki pa niso enakomerno regijsko zastopani, saj jih imamo le v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Ob povečanje duševnih stisk, težav in motenj otrok v obdobju pandemije šolske svetovalne službe še bolj pokajo po šivih. Hkrati za obravnavanje duševnih motenj niso dovolj usposobljeni, napotiti pa nimajo kam, saj so psihoterapevtske storitve dostopne le samoplačnikom.
DEMOKRACIJA: Zakonska ureditev psihoterapije je torej ena od prioritet tudi za izboljšanje varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov?
MOŽINA: Ja, zakonska ureditev bi psihoterapijo regulirala kot samostojen poklic in psihoterapevti bi se lahko zaposlovali tudi v šolskih svetovalnih službah, svetovalnih centrih za otroke ter zdravstvenih domovih v centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM). Odkar je bila namreč v parlamentu marca 2018 sprejeta Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, raste po vsej državi 25 regijskih CDZOM z multidisciplinarnimi timi za skupnostno obravnavo, v katerih pa za zdaj psihoterapevtov ni, saj ta poklic v Sloveniji še ni registriran. Ministrstvo za zdravje, ki naj bi v skladu s smernicami in z akcijskim načrtom resolucije skupaj z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstvom za šolstvo že v letu 2020 implementiralo zakon o psihoterapiji, je na popolnoma odpovedalo. Vendar pa psihoterapevti ob zavedanju naraščajočih potreb vseh skupin prebivalcev po psihoterapevtskih storitvah še naprej iščemo poti za zakonsko ureditev psihoterapije, ki edina lahko zagotovi boljšo kvaliteto in hkrati večjo dostopnost do te oblike pomoči.
Slovenski psihoterapevti, ki so po evropskih kriterijih poklicno usposobljeni, v sistemu zdravstvenega in socialnega varstva ter šolstva ne morejo delovati.
