Piše: Metod Berlec
S publicistom mag. Andrejem Aplencem smo se pogovarjali o družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji, Evropski uniji in Združenih državah Amerike ter s tem povezanem vse bolj napetem in eksplozivnem mednarodnem dogajanju. Kot človek, ki je preživel komunistični totalitarizem, izkusil ameriško demokracijo in slovensko tranzicijo, zase pravi, da je »stari demokrat«, ki zelo aktivno spremlja tako slovenske kot ameriške medije in si na podlagi vsega tega ustvari svoje mnenje o dogajanju. Zato so njegove misli še vedno zelo sveže in jim je vredno prisluhniti.
Mag. Andrej Aplenc je bil rojen 2. septembra 1930 v Ljubljani. Kot dijak in študent je bil dvakrat zaprt na Golem otoku. Magistriral je leta 1970 na Thayer School of Enginering, Dartmouth College v ZDA. Leta 1990 se je vrnil v Slovenijo. Od takrat je bil dejaven v organizacijah civilne družbe, ki je kritično presojala politične razmere ter tiskane in televizijske medije v Sloveniji. Leta 1999 je bil med soustanovitelji Zavoda za oživitev civilne družbe, kjer je bil sourednik publikacij Medijska konstrukcija slovenske realnosti, 2002, in Medijska in človekova (ne)svoboda, 2008, revija Dignitas, Založba Nova revija. Je avtor knjige Prodaja Slovenije, Mladinska knjiga, 1997, bil pa je tudi kolumnist v revijah Ampak, Mag in Demokracija. Na podlagi teh kolumn je pri Založbi Nova obzorja leta 2019 izdal še knjigo Tranzicija. Njegov sin in hči z družinama živita v ZDA, kjer sta si ustvarila uspešni akademski karieri.
DEMOKRACIJA: Gospod Aplenc, na lastni koži ste občutili komunistično taborišče Goli otok. Pred časom je v slovenščini izšla knjiga hrvaškega zgodovinarja dr. Martina Previšića z naslovom Zgodovina Golega otoka. Ali je ob tem mogoče reči, da se je jugoslovanski komunistični diktator Josip Broz Tito kljub sporu s Stalinom leta 1948 zgledoval pri svojih totalitarnih metodah prav po njem? In po sovjetskem sistemu gulagov …
Aplenc: Mislim, da jih je nadgradil. Metode Golega otoka so vsebovale ključno razliko od gulagov in nacističnih taborišč, to je, da je bila prevzgoja osnovana na prisili, podkrepljeni s težkim fizičnim delom in lakoto, da zaporniki zagrešijo moralno in etično sporna dejanja, kot so pretepanje sozapornikov in ovajanje. Po nekaterih ocenah je temu podleglo dve tretjini do tri četrtine zapornikov. Nekateri pa tega nismo počeli, zato smo bili še drugič zaprti na Golem otoku.
DEMOKRACIJA: Leta 1997 je izšla vaša knjiga Prodaja Slovenije, 2019 pa pri založbi Nova obzorja knjiga z naslovom Tranzicija. Se strinjate s tistimi, ki še danes pravijo, da tranzicija v Sloveniji še ni končana?
Aplenc: Seveda še ni končana, kar poglejte našo politično sceno. Levica hoče podržaviti zasebna podjetja in nas vrniti v socializem, milijarda in pol opranega iranskega terorističnega denarja v NLB nima epiloga, izbrani novi obraz globoke države je milijonar, ki se populistično razglaša za socialdemokrata. To je mogoče v tranzicijski državi, nemogoče pa bi bilo to v katerikoli ustaljeni demokraciji. Pa še to: nov obraz. Globoka država že spet promovira »nov obraz«, pri čemer pa je pozabila na »stare obraze« v Evropi: Winston Churchill, Konrad Adenauer, Robert Schuman, Helmut Kohl, Angela Merkel in tako naprej. To so bili vsi stari obrazi, ki so bili aktivni v politiki do svoje visoke starosti. To, da globoka država promovira nov obraz za vsake volitve, je sindrom nedokončane tranzicije.
DEMOKRACIJA: S kolegom dr. Janezom Jerovškom in z Zavodom za oživitev civilne družbe ste se v preteklih desetletjih veliko ukvarjali s slovenskim medijskim prostorom. Kako ste ga videli v zadnjih dveh letih, ko je nastopila desnosredinska vlada in so slovenski dominantni mediji čez noč postali opozicijski?
Aplenc: Popolnoma so podivjali, kar pa ni presenetljivo, saj jih upravljajo akterji globoke države. Take vsakodnevne zbirke lažnih novic ne najdeš zlepa. Vsako jutro se zabavam s tem, da na internetu berem naslove člankov v dominantnih medijih, ki, če jih bereš z nekaj kritične distance, nakazujejo tendenciozno poročanje in cenzuriranje, dogodke, ki so politično sovražno pobarvani, o nekaterih dogodkih sploh ne poročajo, sicer pa je za vse vedno kriva vlada. Pravi razlog za to podivjanost dominantnih medijev je po mojem mišljenju strah globoke države, da izgublja svoj politični vpliv in s tem tudi svoje tranzicijske finančne vire. Skratka, od pluralističnega tiska, ki ga imajo v zahodnih demokracijah in ki ga lahko vsakdo bere na internetu, jaz ga, smo v Sloveniji svetlobna leta daleč.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
