-3.4 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Znanstveni posvet Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu odstrl številne boleče spomine po vojni izseljenih Slovencev

Piše: Lea Kalc Furlanič

Študijski center za narodno spravo in Društvo slovenskih izobražencev Trst sta v prvi polovici oktobra v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu pripravila znanstveni posvet z naslovom Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu. 

Na posvetu so bile predstavljene usode nekaj osebnosti, ki sta jih vojna in revolucija pognali v tujino in so poznane tako v zamejstvu in izseljenskih skupnostih kot v širšem slovenskem prostoru, ter na njihovem primeru osvetlili okoliščine, v katerih so se znašli in delovali.

Izhodišče za predstavitev so njihovi spomini, ki so doslej izšli v zbirki Zapisi iz zdomstva. Zbirko ureja Ivo Jevnikar (iz tržaške založbe Mladika). S tem želijo še bolj načrtno izpolnjevati eno izmed poslanstev, ki sta si jih od začetka zastavili revija, nato pa še založba Mladika – gre za dialog in povezovanje rojakov ter utrjevanje skupnega slovenskega prostora. Na podlagi spominov so predavatelji predstavili njihovo življenjsko pot. Uvodni govornik posveta, za katerega je dal pobudo zgodovinar dr. Renato Podbersič, pridružila pa se mu je tudi ministrica za Slovence po svetu Helena Jaklisch, je bil Sergij Pahor, predsednik Društva slovenskih izobražencev.

Za osvetlitev tematik, ki jih zajemajo knjige slovenskih izseljencev v zbirki Zapisi iz zdomstva, sledi nekaj povzetkov govornikov na posvetu.

Predvsem boleči spomini

Profesor Aleš Brecelj z Devina je o knjigi Od Save do srebrne reke, spomini prof. Alojzija Geržiniča nanizal veliko podatkov o avtorju in spominov na življenje v Argentini, kjer je bil tudi Brecelj. Slavist, glasbenik, publicist in urednik Alojzij Geržinič se je rodil leta 1915 v Ljubljani, umrl pa leta 2008 v Buenos Airesu. Sodil je med najvidnejše predstavnike slovenskega kulturnega življenja v Argentini. Okusil je

vse “tri Slovenije” – najprej matično, zlasti v Ljubljani in Mariboru, pred koncem vojne in krajšo dobo po njej manjšinsko oz. zamejsko v Trstu, nato še zdomsko v Argentini. O tem pripovedujejo spomini Od Save do Srebrne reke, ki nudijo ne le kopico dragocenih informacij, temveč tudi veliko osebnih spoznanj in gradiva za razmišljanje.

600 strani življenjepisa Pavla Borštnika

Zgodovinar dr. Renato Podbersič je predstavil časnikarja in javnega delavca Pavla Borštnika, rojenega leta leta1925 v Ljubljani, preminulega pa lani. Oblikoval se je pri Sokolu in pri skavtih. Leta 1942 so ga Italijani zaprli. Kot pripadnik nacionalne ilegale se je po maturi na Trgovski akademiji leta 1944 pridružil slovenskim četnikom na terenu. Z njimi se je ob koncu vojne umaknil v Italijo ter do izselitve v ZDA leta 1949 živel v taboriščih v Italiji in Nemčiji. Že takrat je izdal pesniški zbirki, pozneje pa vrsto člankov in razprav ter nekaj knjig. V Clevelandu je bil najprej tovarniški delavec. Ob tem je deset let pripravljal slovenske oddaje na radiu WXEN, od leta 1970 do upokojitve leta 1994 pa je delal v Washingtonu pri državnem radiu Glas Amerike, nazadnje kot vodja slovenske sekcije.

V knjigi Moj čas je Pavle Borštnik združil avtobiografijo in obsežna razmišljanja o dogodkih, ki so usodno vplivali na njegovo “žrtvovano generacijo”. V tem dragocenem pričevanju odkritosrčno in kritično obravnava predvojne delitve na liberalce, katerim je pripadala njegova družina, in klerikalce, življenje v Ljubljani, odnos do okupatorja, revolucionarni teror, razloge za izbiro protikomunističnega tabora in četniškega gibanja v njem, umik preko Soče in razmere v vojaških begunskih taboriščih Italije ter Nemčije, publicistično in društveno delo v Clevelandu, razhajanja v emigraciji, usihanje zdomstva, poklicno delo na Glasu Amerike, pričakovanja glede razvoja v domovini po letu 1990, neomajno zavezanost slovenstvu. Kjiga ima dobrih 600 strani.

Preživel teharsko tragedijo

Skozi taborišča do sreče nosi naslov knjiga Jožeta Mihevca, ki jo je uredila in dopolnila dr. Rozina Švent, zgodovinarka in bibliotekarka v NUK-u.  Njeno raziskovanje in plodna publicistika sta vseskozi povezana s slovenskim izseljenstvom. Pred leti je Jože Mihevc s Cerkniškega svoje spomine napisal v angleščini. Na pobudo dr. Rozine Švent jih je za to knjigo obogatil, ona pa je pridobila še pričevanji njegove sestre Milke in brata Toneta. Tako se pred nami razgrinja zgodba preproste kmečke družine iz Notranjske: težko življenje rojakov, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, izselitev in revščina v predvojni Jugoslaviji, usodna zareza vojne in revolucije. Maja 1945 so se vsi trije podali proti Avstriji. Jože je šel skozi avstrijska, Milka skozi italijanska begunska taborišča, Tone pa je bil vrnjen v Jugoslavijo in je preživel teharsko tragedijo.

Jože Mihevc se je izselil v Kanado, kjer si je  ustvaril družino in bil dejaven v slovenskih ustanovah. Živi v Torontu. Milka je tudi emigrirala v kanado, brata Toneta so mobilizirali partizani, nato se je pridružil domobrancem. Preživel je taborišče Teharje, ostal doma in si ustvaril družino.

Predstavili so še spomine katoliškega javnega delavca trdne slovenske in demokratične zavesti, odvetnika Zdravka Kalana, kije emigriral v New York in se tam  uveljavil kot eden izmed stebrov slovenske skupnosti v velemestu. Še malo pred smrtjo se je odločno zavzel za ameriško priznanje samostojne slovenske države. Pa tudi  učiteljice spomine Cilke Žagar, ki se je izselila v Avstralijo. V svojem pripovedovanju se avtorica ne izogiba soočenju s težkim časom vojne in povojnega režima, z dogajanjem znotraj širše družine in lastne notranjosti.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine