Piše: Janez Remškar
Zdravstvo je bilo leta 1990, po 45 letih vladavine revolucionarjev, v finančnem kolapsu zaradi česar smo morali nujno povečati prispevne stopnje. Zaposleni smo se do 1990 spopadali z pomanjkanjem zdravil, zastarelo opremo (Rtg aparati), marsikje z neprimernimi prostori (psihiatrične bolnišnice v gradovih), s kakovostjo in varnostjo za bolnike se nismo ukvarjali načrtno. Medicina dela, zaradi politikov, ni opravila tistega, za kar je bila poklicana. Za okolje in s tem povezanimi zdravstvenimi problemi se komunistična oblast ni zmenila (Anhovo, Celje, Mežica). Samoupravljanje je bilo sredstvo za pridobivanje pravic, ne pa za uresničevanje odgovornosti. Med regijami so nastale velike razlike v dostopnosti. Ob tem je politična elita imela privilegij posebnega dostopa do zdravstvenih storitev v sanatoriju Emona, za posebej dodeljena sredstva. Za tisto, kar je bilo dobrega v zdravstvu, so bili zaslužni izključno zaposleni v zdravstvu. Res je, da ni bilo čakalnih vrst, žal se tu ljudem ne natoči čistega vina. Zdravstveni zavodi so imeli do leta 1990 predvidena sredstva za tekoče leto, ki so jih praviloma porabili do novembra tekočega leta. Vse pa je teklo naprej, v bolnišnicah, zdravstvenih domovih smo delali naprej brez omejitev. Denar, ki ga za ta dva meseca ni bilo, smo v naslednjem letu preprosto natisnili, kar je tudi prispevalo k izjemno visoki inflaciji. O tem sedaj “levica” molči.
Po letu 1990 je bil le dve leti na oblasti Demos, ki je pripravil in sprejel novo zakonodajo na področju zdravstva. V nadaljevanju, zadnjih 28 let, so bile vlade v rokah “levičarjev” več kot 20 let, t. i. desne vlade so vladale preostali del. Torej, na kateri strani je največja odgovornost za stanje v zdravstvu?
Vzel sem si čas in pregledal koalicijske pogodbe od 2008 do 2018, v času, ko je bila, z izjemo od 10. II. 2012 do 20. III. 2013 (vlada Janeza Janše), na oblasti “levica”. Doživeli smo veliko obljub, a na žalost bolnikov, le to. Vse je dokumentirano. Njihovo stalno demagoško nastopanje v bran javnega zdravstva, ki ga nihče ne ukinja, ker to nikomur ne pade na glavo (glede na to, kako delujejo mešani, vendar večinsko javni sistemi zdravstva v državah EU), je en sam blef! Drži, da še vedno prihaja do mešanja javnega in zasebnega dela v zdravstvu, kar je nedopustno.
V 20 letih vlad niso ničesar uredili
Zakaj tega niso uredili? Zakaj “levičarji” ne dovolijo pravega dodatnega zavarovanja? Imeli so več kot dovolj časa. Zakaj niso naredili mreže bolnišnic, primarne zdravstvene mreže, zakaj niso v času njihovega vladanja sprejeli zakonodaje za področje kakovosti, varnosti, zakaj niso sprejeli zakona o dolgotrajni negi in oskrbi? Ob tem stalno postavljajo prioritete: finančno vzdržnost, čim več pravic na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja, enako in dobro dostopnost, kakovost, učinkovitost. Stalno obljubljajo skupna naročila, ureditev nege in paliative in ne nazadnje ničelno toleranco za korupcijo. In kaj od tega so v več kot 20 letih njihovega vodenja vlad realizirali? Še več bi lahko očital, ob razpoložljivih dokumentih in dejanskem stanju v zdravstvu, “levičarjem” pa naj bo to dovolj. Nič od obljub se ni zgodilo, čakalne dobe so se podaljševale, korupcije se niso lotili, razdrobljenost stroke je vse večja itd.
Zdaj spet t. i. levičarji obljubljajo, kaj vse bodo storili, med drugim tudi na področju zdravstva. V SD obljubljajo “Nov začetek”? V njem obljubljajo marsikaj (več investicij v zdravstvo, najmanj 800 evrov za najnižjo plačo, najmanj 700 evrov za najnižjo pokojnino, prehod na 38-urni delovnik itd.). In kako bodo vse to realizirali? Nič o tem. Kolikokrat so nam obljubili ukinitev nepravičnega dopolnilnega zavarovanja, kolikokrat so nam že obljubili ničelno toleranco za korupcijo, prav tako zakon o negi in oskrbi za starejše itd.? Vse le obljube. In zdaj bo drugače? Ob istih ljudeh, “sledilcih rdeče zvezde in pridobitev revolucije”? Ob njihovem pogledu na podjetništvo, osebno iniciativo in trošenju na račun številnih nevladnih organizacij, katerih predstavniki “kolesarijo” po Ljubljani, ob sodelovanju nekaterih vodilnih “balkanskih bojevnikov”, ki po mnenju medijev predstavljajo “vseslovensko vstajo”, kar vse podpira SD ? Ali je to res? Kaj v resnici pomeni 2, 3 tisoč in če hočete tudi 10 tisoč protestnikov? Ali je to “ljudstvo”? Stanje v zdravstvu pa je pred kolapsom, predvsem zaradi večnih obljub in nesposobnosti realizacije teh obljub s strani levih vlad, tako kot leta 1990. Kot zdravnik sem še posebej zgrožen ob delovanju “levosučne” opozicije v času covida-19. Sedanje podaljševanje epidemije (edini v EU smo v rdečem), novi in novi umrli, težave zaposlenih v zdravstvu, gredo zdaj na račun za narod nesprejemljivega ravnanja opozicije in osrednjih medijev.
