Piše: prof. dr. Jacek Czaputowicz, nekdanji zunanji minister Poljske
Pristop k Evropski uniji je bil rezultat suverenosti, ne pa njenega omejevanja. Četudi Poljska mora spoštovati odločbe Sodišča Evropske unije, je to zato, ker je prej suvereno izrazila tako voljo.
Mednarodna zavezništva so tako stara kot same države. Že Tukidid je v 5. stoletju pr. n. št. pisal o zavezništvu med Atenami in Šparto. Tako v mednarodnem sistemu, ki ga tvorijo suverene družbe, v izogib hegemonski dominaciji države izgrajujejo različne oblike sodelovanja. V obdobju hladne vojne je prišlo do bipolarnosti, posamezne države so se zbrale okoli ZDA ali pa Sovjetske zveze. Vse so se zavedale, da bo v primeru zmage ene strani prišlo do prevlade nad drugo in tako bo umanjkal prostor za sklepanje zavezništev.
V svetu pa do zavezništev ne prihaja zgolj v enih razmerah – ko neka država postane tako močna, da druge države ne morejo enakopravno nastopati. Tako se je zgodilo v starem veku na Daljnjem vzhodu, ko je premoč Kitajske privedla do podrejene vloge drugih držav. Do podobnih razmer je prišlo v rimskem imperiju. Lahko smo prepričani, da se bodo mednarodna zavezništva sklepala tudi v prihodnje – prav z namenom, da bi zmanjšali tveganje za popolno nadvlado enega deležnika nad drugimi.
Koncept suverenosti je opredelil Jean Bodin. Na začetku je imel pojem suverenost absoluten značaj. Vladar suveren je določal pravo, razreševal spore, določal dajatve, napovedoval vojne, imel pravico kovati denar, v skladu z načelom Cuius regio, eius religio je imel celo pravico odločati o veroizpovedi. Čez čas je pojem suverenosti postal zadeva ljudstva, in ne vladarja. Poleg tega se je spreminjala njegova vsebina, čeprav je bistvo v precejšnji meri ostalo enako. Temu smo danes priča na primeru načina določanja pravil. Včasih je bil mandat za to poverjen izključno državam, danes si kompetence na tem področju delijo države in Evropska unija. Vendar pa Poljska zaradi tega ni manj suverena kot pred njenim pristopom k Skupnosti leta 2004.
Pristop k Evropski uniji je bil rezultat njene suverenosti, ne pa njenega omejevanja. Četudi mora Poljska spoštovati odločbe Sodišča Evropske unije, je to zato, ker je prej suvereno izrazila tako voljo. To velja v enaki meri za vse države članice. Izraz suverenosti je tudi možnost izstopa iz Evropske unije; tak jasen primer je bila odločitev britanske družbe.
Ločena zadeva pa je kritika Evropske unije, ki je v številnih primerih upravičena.
Analitiki razlagajo, da se Evropska unija spreminja, in sicer tako, da v vedno večji meri zasleduje interese tistih držav, ki so dlje v EU, zlasti tistih največjih, kot npr. Nemčije, Francije itd. Namreč, omenjene države so imele največji vpliv na določanje načel. Na primer – način glasovanja v Evropski uniji se je spremenil tako, da so bile največje članice v priviligiranem položaju, kar je v nasprotju z načeli, ki veljajo v federacijah (kot npr. v nemškem Bundesratu). Ekonomisti pa opozarjajo na to, da je se sprejem valute evro bolj koristil Nemčiji kot denimo Grčiji. Potemtakem ne velja, da imajo vsi v enaki meri koristi od članstva v Evropski uniji.
Poraja se vprašanje, v kolikšni meri ima Poljska koristi od članstva v Evropski uniji. Gotovo smo v veliko boljši situaciji, kot če bi bili zunaj meja EU. Po drugi stani pa so lahko koristi našega članstva proporcionalno manjše od koristi drugih držav. Obstaja namreč soglasje, da posledično, prek sodelovanja v EU, nastane »velika torta«, medtem ko gre pri sporih za to, kako naj bo ta »torta« razdeljena. Košček naše »torte« je lahko manjši od koščkov, ki so jih deležne druge države.
Zadnja odločba poljskega ustavnega sodišča, ki govori o nadrejenosti poljske ustave v odnosu do ustave EU, je potrdila ohranjanje suverenosti Poljske na tistih področjih, ki niso prešla na Evropsko unijo. Odločba Ustavnega sodišča Republike Poljske je potrdila prejšnje sodbe, ki se nanašajo na to, da je ustava na najvišjem mestu pravne hierarhije. Omenjena zadeva ima seveda tudi svoj politični vidik; sodniki Sodišča v Luksemburgu ves čas delujejo tako, da bi razširili obseg svojih pooblastil. Po drugi strani pa se države članice EU branijo pred tem z namenom, zato da bi ohranile svoja pooblastila na tistih področjih, ki ne spadajo pod jurisdikcijo Sodišča EU. Pripravljeni moramo biti na to, da bodo tovrstne diskusije potekale tudi v prihodnje.
Poljska ima brez dvomov z več vidikov korist od skupnega določanja prava na forumu EU. To je razvido na področjih, kot so nadzor [nad omejevanjem] konkurence ali pa prost pretok blaga, kapitala in delavcev. Vse to kaže, da se razprava ne bi smela vrteti okoli vprašanja, ali je Poljska popolnoma suverena država. Brez dvoma je, čeprav je sprejela odločitev o omejevanju svobode na nekaterih področjih; pa vendar je to izvedla na popolnoma suveren način.
Danes bi se morala razprava osredotočiti na to, katere odločitve bi morali sprejemati na ravni držav, katera vprašanja pa želimo reševati na ravni Evropske unije. Prav to je v veliki meri tema spora glede odločb Sodišča Evropske unije in Ustavnega sodišča Republike Poljske.
O avtorju:
Minister za zunanje zadeve v prvem in drugem mandatu vlade Mateusza Morawieckega v letih 2018–2020. Absolvent SGH Varšavske šole za ekonomijo, doktor političnih ved (Inštitut za politične vede PAN) ter doktor humanističnih ved (Oddelek za politične vede in mednarodne odnose Univerze v Varšavi). Zaključil podiplomski študij na oxfordski univerzi. Na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Poljske zaposlen od leta 1990. Med letoma 2008 in 2012 direktorj Državne šole za javno upravo. Avtor več kot 100 strokovnih člankov in monografij.
Opomba: Prispevek je bil prvotno objavljen v Wszystko co najważniejsze.
