Kurila sta v mestu dva ovčarja,
v mestu, saj ste slišali pravilno,
kurila in vedla se nasilno
pa brenčala kakor dva komarja.
Prvi Stevo, drugi Ćoro, brata
ne po krvi, ampak po profilu
in po danem še zagotovilu,
kurita naj čimbolj, ropotata.
Ovčjo naj glavnino vodi Stevo,
Ćoro na začelju naj obrača,
da se čreda na začetek vrača,
to, na kratko, z njuno je zadevo.
Kurila sta, ovce gnala skupaj,
pa se dim nenadoma razširi,
solze so v očeh, pri moji veri,
Stevo vpije, Ćoro ne obupaj.
Primejo pod pazduho pandurji
naprej Ćora in potem še Steva,
kakor ovca gresta, kakor šleva,
a potem se eden le razburi.
»Ja, zakaj pa jaz, zakaj ne tisti,
ki je v petek kuril sredi mesta,
da bila vsa sajasta je cesta,
da se zlepa več je ne očisti?«
Mu pandur takole odgovarja:
»Se, prijateljček, nikar ne peni,
ti si le ovčarček pritepeni,
tisti pa sin višjega ovčarja.«
