Zrl kmet je brdo s serpentine,
s klanca, kjer najhujša je strmina,
v dalji ga zamikala vzpetina,
si zaželel vrha je višine.
Kaj bi dal, da enkrat tisto brdo
osvojil bi, pa ne le s pogledom,
nevoščljivo škilil je k sosedom,
zmajeval še zraven z glavo trdo.
Noče brdo k meni, jaz nemočen
pa do njega žal ne morem priti,
da na vrhu mogel bi gostiti
samega se, besen je, razpočen.
Vrh da je evropski, se zaveda,
z njega vidi da se pol Balkana,
vsa zahodna stran, na brdu zbrana
smetana zaseda in poseda.
Tudi on bi zraven bil, nesreča,
da obstal je sredi serpentine,
zdaj zija samo vrhov višine,
brdo zanj je, kot brez dna je vreča.
Saj moj dom balkanska je planina,
stoka, toži kmet in jadikuje,
ko se brdo vse bolj oddaljuje
in vse bolj se kaže mu globina.
Neizbežna je ugotovitev,
ni za brdo in ni za ravnino,
je edinole za serpentino,
pa še tam nasede v jarek plitev.