Se izštevati je že začelo,
tam pri šest, kot mescev naj bilo bi,
preden znajdejo se spet na probi,
preden volit naj bi šli veselo.
Pet ocena je, ki sebi dali
so jo štirje, vsi nenadkriljivi,
ki so drugi jim porazov krivi,
oni naj bi monolit postali.
Štirje asi, puška pa le ena,
ki se odmetava v koruzišče,
tam kvartet jo brez uspeha išče,
zdavnaj že je v blatu potopljena.
Tri pa točke, vse do pike iste,
s kom in s čim ne za nobeno ceno,
komu naj pod noge gre poleno,
točke tri, nobena za tri čiste.
Dve sta, ki kvartet naj bi vodili,
a katera naj mu intonira,
da ne bo že prvi hip prepira,
komu več zaslug bi prisodili.
Ena viža zgolj se poje danes
in na veke vekov, so sklenili,
pa potem v en rog takole vpili:
»Jaz bom prvi, jaz, nikakor Janez.«
Manj kot ena druži jih zamisel,
bil dosežek bi že pol ideje,
čista ničla se jim gromko smeje,
izkupiček prav grenak in kisel.
Je od ničle niže še mogoče?
Ah, seveda, kjer so štirje asi
sorte takšne, glavni vsi na vasi,
spravi niže vrag jih, če le hoče.
