Piše: Matej Markič (Nova24tv)
Poslanska skupina ekosocialistične Levice je včeraj ob podpori poslanskih skupin še dveh lokostrelskih strank – Socialnih demokratov (SD) in Liste Marjana Šarca (LMŠ) – v državnem zboru vložila predlog za popolno prepoved izvajanja procesa hidravličnega lomljenja oz. frackinga na celotnem območju Slovenije. Čeprav fracking med mnogimi ljudmi resnično velja za nadvse kontroverzno, celo nesprejemljivo metodo pridobivanja fosilnih goriv (zlasti zemeljskega plina), pa je potrebno jasno ločiti neutemeljene predsodke (s katerimi na svoji spletni strani straši tudi Levica) od resničnih dejstev.
Četudi se morda za pobudo za absolutno prepoved izvajanja frackinga na slovenskem ozemlju dejansko skriva pristna skrb za okolje, je potrebno večne študente iz Levice (ki so glede prepovedi frackinga najbolj glasni izmed vseh strank) poučiti o nekaterih znanstvenih dejstvih glede samega postopka hidravličnega lomljenja. S frackingom je namreč podobno kot s cepljenjem: po svetovnem spletu kroži malo morje povsem neresničnih dejstev in zavajajočih informacij, ki jih nato številni ljudje vzamejo za svete in pri njih slepo vztrajajo ne glede na vse podatke resničnih strokovnjakov, ki trdijo da ni s to tehnologijo nikakršnih težav. Žal pa je v današnji informacijski dobi zelo pogosto, da se resnična a maloštevilna dejstva izgubijo v pravem morju povsem netočnih trditev, ki nimajo nikakršnega strokovnega ozadja. Dejstva, ki jih tu navajamo tako nismo črpali iz spletnih forumov ali Facebooka, niti iz spletnih strani energetskih družb ampak iz kredibilnih in preverjenih spletnih strani z znanstvenim renomejem, kot so USGS (United States Geological Survey), Popular Mechanics in Power Electronics.
Razbijmo torej nekatere najbolj pogoste in v levičarski zavesti najmočneje zakoreninjene mite o hidravličnem lomljenju.
1. mit: Fracking neizogibno povzroča onesnaževanje podtalnice, ki jo uporabljamo za pitno vodo
Naš prvi mit ovrže že poznavanje osnovnih geoloških značilnosti strukture tal. Fracking se namreč izvaja na globini več sto (neredko pa tudi več kot tisoč) metrov globoko pod zemljo. Po drugi strani so nahajališča podtalnice, ki jo često uporabljamo za pitno vodo zgolj nekaj deset metrov pod tlemi. Mešanica spojin, ki jih uporabljamo pri procesu frackinga bi morala tako potovati več sto metrov navzgor (kje v naravi, razen v glavah levičarjev, pa tekočine potujejo navzgor), da bi prišla v stik in onesnažila podzemne vire pitne vode. Vmesne plasti kamnin imajo sicer različne mehanske lastnosti, ki preprečujejo širjenje razpok stotine metrov proti površini. To je nekako tako, kot bi zložil ducat opek drug na drugo in pričakovali, da se bo majhna razpoka v spodnji opeki razširila vse do zgornje. Sicer pa je tudi sama tekočina za fracking bistveno preveč gosta, da bi se po takem kanalu v primeru tektonske dejavnosti (potresov) dvignila navzgor do podtalnice. Poleg tega so za še dodatno varnost vrtine za fracking načrtno zgrajene in ojačane z najmanj štirimi plastmi jeklenega ohišja in betona ter so na mestu zacementirane, kar ustvarja trdno pregrado med proizvodnjo plina in morebitnimi sladkovodnimi vodonosniki.
2. mit: Fracking se izvaja z uporabo okolju nevarnih snovi, katerih pa multinacionalke tudi nočejo (v celoti) razkriti
Pod naraščajočim javnim pritiskom so ameriška podjetja za fracking, kot sta Schlumberger in Range Resources, že pred več kot desetletjem objavila kemične spojine, ki jih uporabljajo v svojih vrtinah za fracking, Teksas pa je postal prva ameriška zvezna država, ki je sprejela zakon, ki zahteva popolno javno razkritje podatkov o substancah, ki se uporabljajo pri hidravličnem lomljenju. Danes je splošno znano, da veliko večino substanc, ki se za namene frackinga pod pritiskom vbrizgajo v zemljo predstavljata voda in pesek (slednja predstavljata več kot 98 odstotkov vbrizgane tekočine). Poleg teh so resda sicer prisotne tudi nekatere druge snovi, kot so instant kava, orehove lupine, v zanemarljivo majhni meri pa še benzen, čistilci kisika, kalijev klorid, metanol, razredčene kisline, sredstva za uravnavanje pH-ja in zaviralci korozije. Čeprav ti predstavljajo manj kot 1 odstotek vbrizgane tekočine, pa se velika večina uporabljene tekočine za fracking po koncu procesa posrka iz zemlje in ustrezno obdela. Dejstvo je, da večina – če ne vsi industrijski procesi – uporabljajo kemikalije, vendar pa prav zaradi zavedanja nevarnosti (pa čeprav so možnost zanjo še tako neznatne) obstajajo v zakonodajah po vsem svetu stroge vladne direktive, ki zagotavljajo, da industrije, vključno z frackingom, ne povzročajo trajne škode za okolje.
3. mit: Fracking povzroča potrese
To je edini mit, ki ima v sebi trohico resnice. Čeprav je sicer res, da hidravlično lomljenje lahko pod posebej neugodnimi pogoji povzroči seizmološke aktivnosti, pri tem ne gre za upoštevanja vredne potrese ampak kvečjemu za zanemarljivo šibke potresne sunke, ki jih ljudje sploh težko začutimo, kaj šele, da bi ti lahko povzročili kakršnokoli materialno škodo. Tisti, ki trdijo, da lahko hidravlično lomljenje povzroči uničujoče potrese, ki lahko uničijo cele zgradbe, širijo priljubljen, a znanstveno povsem neutemeljen mit o frackingu, ki spominja na tisti mit, ki trdi, da lahko omrežja 5G zaradi nekoliko višjih frekvenc elektromagnetnega valovanja, pri ljudeh povzročajo rakava obolenja.
4. mit: Fracking je nova in zato relativno nepreizkušena metoda
Tehniko hidravličnega lomljenja so dejansko razvili že več kot sto petdeset let nazaj med ameriško državljansko vojno, kjer je med bitko pri Fredericksburgu leta 1866 polkovnik Edward A. L. Roberts videl, kaj je mogoče doseči, ko je v ozek kanal, ki je oviral bojišče, z eksplozivnim topništvom izstrelil več salv. To je bilo opisano kot “superinkumbirano nabijanje tekočine”. Robertsova metoda ekstrakcije se je konec 19. in v začetku 20. stoletja razširila, temeljila pa je na pakiranju torpeda v železno ohišje, ki je vsebovalo 5 – 10 kilogramov prahu. Ohišje so nato spustili v naftno vrtino, nato pa razstrelili torpedo. Ta izum je povečal proizvodnjo nafte za določene vrtine tudi za 1200 odstotkov. V 30. in 40. letih prejšnjega stoletja pa je tehnologija prešla na bolj sofisticirane metode, pri čemer so namesto eksplozivnega nitroglicerina začeli uporabljati kisline. Začetek frackinga kot ga poznamo danes označujejo poskusi inženirja Floyda Farrisa, ki je na nahajališču zemeljskega plina Hugoton v Kansasu pod pritiskom v globino več kot 700 metrov spustil mešanico več tisoč litrov geliranega bencina, razbijalca gela, peska in vode. Ker so s to metodo dosegli veliko povečanje količine pridobljene nafte in plina, so to tehniko prevzele domala vse ameriške naftne družbe in njeno uporabo v naslednji letih razširile po vsej državi. Danes je tehnika frackinga razširjena po vsem svetu in doslej so jo prepovedale zgolj štiri evropske države – Bolgarija, Francija, Irska in Nemčija (še nekaj drugih pa je določilo začasen moratorij).
5. mit: Fracking (ki že tako onesnažuje okolje) se uporablja za pridobivanje fosilnih goriv, ki še nadaljnje onesnažujejo okolje
Danes se fracking uporablja skoraj izključno za pridobivanje zemeljskega plina, ki med vsemi fosilnimi gorivi velja za najmanj škodljivo za okolje. Količina proizvedenega (oddanega) CO2 je odvisna od vsebnosti ogljika v gorivu, količina proizvedene toplote pa je odvisna od vsebnosti ogljika in vodika. Ker ima zemeljski plin, ki je večinoma CH4, visoko vsebnost vodika, se z zgorevanjem zemeljskega plina proizvede manj CO2 za enako količino toplote, ki nastane pri sežiganju drugih fosilnih goriv. Na primer, za enako količino proizvedene energije se pri sežiganju zemeljskega plina proizvede približno polovica količine CO2, ki nastane pri sežiganju premoga. Prav tako oddaja sežiganje zemeljskega plina bistveno manj ogljikovega dioksida kot sežiganje nafte. In ne le ogljikovega dioksida; številne študije so namreč pokazale, da zemeljski plin oddaja tudi bistveno manj drugih škodljivih snovi, ki onesnažujejo ozračje, kot so ogljikov monoksid, dušikovi oksidi, žveplov dioksid in trdi delci v zraku.
