Piše: dr. Matevž Tomšič
Dogajanje v Afganistanu, kjer so talibani, ena najbolj ekstremnih islamističnih skupin, kar jih svet pozna, po dvajsetih letih znova zavladali državi, dokazuje, kako daleč smo od “konca zgodovine”, ki ga je nekoč napovedal Francis Fukuyama. Spomnimo se; ta avtor je, potem ko so propadli realsocialistični režimi Vzhodne Evrope in ko je razpadla njihova matica Sovjetska zveza, zanosno razglasil, da bo zahodni tip družbene ureditve s tržnim gospodarstvom in parlamentarno demokracijo univerzalno sprejet.
Afganistan še zdaleč ni edini primer radikalnega zavračanja te “univerzalne ureditve”, je pa verjetno najbolj nazoren. Po dvajsetletni vojaški navzočnosti zahodnih držav pod vodstvom ZDA (ki so pred tem pregnale talibane z oblasti) in po stotinah milijard dolarjev, ki so bile vložene v civilno in vojaško infrastrukturo, je uspelo talibanom tako rekoč brez boja zasesti vso državo, takoj ko so Američani umakniti svojo vojsko. Očitno je, da je proces izgradnje države (“state building”) propadel na celi črti. Nova ureditev, ki naj bi vsaj od daleč spominjala na tisto, ki je uveljavljena na Zahoda, ni uživala zadostne legitimnosti – niti med tistimi ne, ki so jo bili po svojem poslanstvu dožni braniti, torej med vojaki. Če ne bi bilo tako, potem ne bi mogli talibani tako zlahka premagati nekajkrat številčnejše in bistveno bolje oborožene redne afganistanske vojske.
Sedaj bo seveda letelo veliko kritik na zgrešeno zahodno politiko, ki da je pripeljala do te katastrofe. Že dolgo časa namreč lahko poslušamo, kako zahodne države, predvsem ZDA, s svojim vmešavanjem v različne regije sveta samo pomagajo k njihovi destabilizaciji. Res je, da bila izvedba umika zahodnih sil iz Afganistana šolski primer, kako naj tega ne bi počeli, saj jim še svojega osebja ni uspelo pravočasno evakuirati, kaj šele da bi poskrbeli za svoje sodelavce med domačini, ki jih sedaj najverjetneje čaka zelo tragična usoda (spomnimo se, kako se je po koncu druge svetovne vojne pri nas obračunavalo z “izdajalci”).
Vrednote, kakšne so doma na Zahodu, sprejema samo izrazita manjšina
A ko je govor o vprašanju angažmaja zahodnih sil v tretjih državah, je situacija bolj zapletena, kot si nekateri predstavljajo. Dilema posredovati ali ne posredovati sploh ni preprosta. Dejstvo je namreč, da ljudje na Zahodu (seveda v tem kontekstu uvrščamo vanj tudi Slovenijo) uživajo bistveno višjo stopnjo svobode in blaginje kot pa ljudje v nezahodnem svetu. In to je seveda zelo povezano z institucionalno ureditvijo, kakšna se je tu razvila skozi stoletja. Zato ideja, da bi vsaj nekatere njene temeljne norme in principe veljalo napraviti za univerzalno sprejete, ne zveni tako napačno. In dejstvo je tudi, da si najrazličnejši zatiralski režimi zaslužijo, da jih zrušijo (pa naj stori to kdorkoli). Vendar marsikje zahodnega institucionalnega modela preprosto ne sprejemajo. Ne sprejemajo politične enakosti, pluralizma, pravne države, človekovih pravic, se pravi vsega tega, kar tvori moderno demokracijo. Vse to je namreč sestavni del evropske duhovne tradicije, kakšna drugod po svetu umanjka. To, kar je nam samoumevno, je ljudem v deželah, kot je Afganistan, nekaj povsem tujega. Vrednote, kakšne so doma na Zahodu, sprejema samo izrazita manjšina, praviloma bolj izobraženi, velika večina pa jih zavrača.
“Izvoz” demokracije in vsega, kar spada zraven, ima omejen doseg. Nekatera okolja so v kulturnem smislu tako nekompatibilna, da se to preprosto ne more prijeti. To pa ne pomeni, da si ljudje po svetu ne zaslužijo sistema, ki bi jim omogočal čim več svobode, vendar se morajo zanj odločiti sami. Evropa in Zahod jim lahko pri tem samo pomagata. Treba pa se je sprijazniti s tem, da celotnega človeštva preprosto ni mogoče rešiti.
