Piše: Gašper Blažič
Morda bo trditev, ki jo bom zapisal, koga tudi (upravičeno) ujezila, a vendarle: z nedavnimi dogodki v Afganistanu so mnogi ilegalni migranti iz te države (no, vsaj ti, ki zaidejo na slovensko ozemlje), dobili vsaj tiho opravičilo za svoj migrantski pohod. In tudi statistika kaže, da je Afganistancev zelo veliko in predstavljajo velik delež po izvoru držav. S tem seveda nočem opravičevati ilegalnih migracij, ker menim, da kot begunce lahko štejem tisto kategorijo ljudi, ki se umika pred nevarnostjo v najbližjo varno državo. Kar se še vedno sliši hladno in birokratsko, daleč od stisk ljudi, ki v tem primeru res rešujejo golo življenje pred »osvoboditelji«, ki sicer obljubljajo mleko in med, dejansko pa prinašajo upostošenje.
Situacija v Afganistanu, zlasti šokanten posnetek s kabulskega letališča, od koder je želelo veliko ljudi zbežati iz države, me v teh dneh močno spominja na maj 1945 v Sloveniji. No, tudi Afganistan je sicer v svoji novejši zgodovini doživel sovjetsko okupacijo, s tem pa tudi državljansko vojno med tamkajšnjimi oddelki sovjetske armade (skupaj z njenimi lokalnimi marionetami) ter mudžahedini, kar je odmevalo tudi v globalni filmski industriji (denimo Rambo III ali pa agent 007 v filmu Dih smrti oz. The Living Daylights). A kdor dobro pozna razmere ob koncu druge svetovne vojne na slovenskih tleh, bo našel veliko vzporednic. Preden so partizani dokončno zasedli (izpraznjeno) Ljubljano, kjer je še malo prej zaprisegla t. i. taborska vlada, je več deset tisoče ljudi kar peš krenilo proti Ljubelju in se prebilo na drugo stran Karavank, kjer so prvo zavetišče dobili v taborišču Vetrinj. Če bi namreč ostali doma, se jim v navalu od zmage pijanih revolucionarjev ne bi pisalo nič dobrega. Še mnoga leta po koncu vojne so pripadniki varnostnih služb nove komunistične oblasti iskale morebitne nasprotnike, ki so morali izginiti za vedno. Opis begunske poti leta 1945 se je znašel v mnogih knjigah, denimo Slovenija 1945 (J. Cornsellis, M. Ferrar), Ob babilonskih rekah (Alojz Rebula), Otroci s Petrička (Ivan Ott), itd. In žal se je domneva, da do ne-revolucionarjev ne bo milosti, potrdila s tem, ko je Zahod v tistem času odigral umazano vlogo pri repatriaciji pripadnikov Slovenske narodne vojske iz Vetrinja preko različnih poti v roke Titovim partizanom. In še to s prevaro, saj so jim dopovedovali, da gredo v Italijo.
Sledila je krvava morija, o kateri dandanes priča več kot 600 komunističnih morišč, ki so večinoma še vedno neurejena. Pred kakšnim letom dni sem denimo obiskal eno od morišč v neposredni bližini Save in sicer pri Dobovi (Mostec), kjer ležijo posmrtni ostanki več kot deset tisoč žrtev! Tja so namreč odvozili precej ljudi, ki so bili najprej odpeljani v Teharje, od tam pa so jih potem vozili z vlakom proti jugovzhodu in na vmesnih postajah pobirali nove in nove ujetnike. Izkop zgolj dela jarka, kjer se nahajajo posmrtni ostanki žrtev revolucije (videti je bilo tudi nožne proteze), je bil nekakšna nuja zaradi začetka gradnje nove hidroelektrarne Mokrice. Očitno pa je, da se prekopa ostalega dela jarka vsaj v bližnji prihodnosti ne bo lotil nihče. Morda tudi zato, ker je vmes veliko Hrvatov? Kakorkoli že, če boste danes povprašali glede teh morišč, vam bodo propagandisti brž pojasnili, da tam ležijo pripadniki elitne nemške divizije Prinz Eugen ter njihovi slovenski pomagači. Seveda, kako pa naj povprečen Slovenec ve, da se pripadniki te divizije na slovenskih tleh sploh niso nikoli borili, pač pa so bili morda tam samo na dopustu? Ampak sliši se pa impozantno, da slovenskih partizanov – tako agitprop – ni mogel zlomiti noben vojaški stroj Velike Nemčije.
Kot že rečeno: tedanji zahodni zavezniki so ob koncu vojne odigrali zelo umazano vlogo pri repatriaciji ujetnikov v države, kjer so oblast prevzemali komunistični revolucionarji. Po svoje razumljivo glede na to, da se je po operaciji Barbarossa poleti 1941 oblikovala nekakšna nenačelna koalicija med Zahodom in sovjetskimi boljševiki, Churchill pa je menda celo izjavil, da je v boju proti silam osi pripravljen narediti pogodbo tudi s hudičem, če bi bilo treba. Tudi zato so zahodni zavezniki pritiskali, da jugoslovanska kraljeva vlada, ki je zbežala v London (in preko informacijskih kanalov, ki so bili pod nadzorom Kominterne, dobivala popačene informacije), sklene sporazum s Stalinovo filialo v Jugoslaviji. To se je zgodilo leta 1944 s sporazumom Šubašić-Tito, a to je bila le ena od epizod v prevari, ki je prišla na dan šele kasneje. Denimo ko je jugoslovanska komunistična oblast na smrtne kazni obsojala »angleške vohune« (spomnimo se Nagodetovega procesa in obsodbe Ljuba Sirca). Takrat se je že začela hladna vojna, ki se je na naših tleh najbolj manifestirala v tržaškem vprašanju.
Vendar je bil takrat Zahod že nekoliko bolj ozaveščen in je hitro postavil mejo nevarnosti, ki je prihajala z vzhodne strani. Vendar je tudi kasneje še naprej zmagoval pragmatizem v kombinaciji s surovo realpolitiko: ko je leta 1948 prišlo do razkola med Titom in Stalinom, je Jugoslavija postala večkrat deležna finančnih »daril« z Zahoda (ne glede na to, da je njen režim kršil človekove pravice v podobni meri kot tisti v Moskvi) – na to dejstvo je 40 let po informbirojevskem razkolu v palači Sveta Evrope v Strasbourgu opozoril tedanji oporečnik dr. France Bučar, ki je Zahod pozval, naj preneha s svojim vzdrževanjem že klinično mrtvega bolnika na aparatih. Vendar je Zahod vztrajal do bridkega konca in še junija 1991 so nosilci tedanje Evropske skupnosti ponujali finančno nagrado zadnjemu jugoslovanskemu premierju Anteju Markoviću, če se Slovenija in Hrvaška odpovesta poti v samostojnost. Obema republikama pa so, tako kot Marković, žugali z izolacijo, češ Evropa ne tolerira separatizma in secesionizma – pa čeprav je res, da je tedanji ameriški državni sekretar James Baker nekaj dni pred slovensko osamosvojitvijo povedal nekaj, kar so beograjski pučisti povsem preslišali: da ZDA ne bo tolerirala tudi uporabo sile proti obema republikama, saj si želijo demokratično Jugoslavijo. Američani, ki so se v tistem času bolj ukvarjali s svojim vojaškim projektom v Perzijskem zalivu, pač niso dojeli, da ne moreš uvajati enotne demokracije v državi, ki je razdeljena na več narodov in republik, združevala pa je dva civilizacijsko slabo kompatibilna dela, to sta bila jug Avstroogrske in nekdanji evropski del osmanskega imperija.
Prav ta dejstva nekoliko bolj pojasnjujejo nemoč Zahoda v Afganistanu. ZDA so imele dve slabe možnosti: ali še naprej vztrajajo v državi, ki že več kot stoletje velja za krizno, ali pa se umakne in oblast povsem prepusti talibanom. Tu se je tudi pokazala šibkost aktualnega ameriškega predsednika, ki je samo povečala nelagodje ob dejstvu, da je »rit vedno zadaj, kakorkoli se že obrneš« – če so Američani svetovni policaji, je narobe, če nehajo to biti, je spet vse narobe. Vendar je treba priznati vsaj to, da je prav odločnost Američanov v drugi polovici devetdesetih let pomagala presekati gordijski vozel vojne na Balkanu, potem ko so Združeni narodi tam odpovedali. In ne samo tam, »modre čelade« so odpovedale tudi v Ruandi, kjer so lahko njeni pripadniki samo nemo opazovali, kako so morilci z mačetami obglavljali svoje »razredne sovražnike«, torej pripadnike drugega plemena in tudi lastnega, če je bilo treba.
Leta 1945 smo torej dobili svoje »talibane« na oblast. Kdo so slovenski talibani danes? Občutek imam, da je njihovo jedro v stranki Levica, kjer še kar naprej sanjarijo o revoluciji, na to je nedavno opozoril publicist Primož Lampič (TUKAJ). Vendar imajo svoje zaveznike tudi v drugih strankah KUL in so brez večjih zadržkov napovedovali, da bodo še naprej gojili povsem izključevalno politiko. Vendar je to natanko to, kar od te politične opcije lahko tudi pričakujemo. Glavna nevarnost, ki se ob tem pojavlja, pa je, da bi politično podzemlje, ki že sedaj uporablja umazane trike pri uporabi (na papirju) neodvisnih institucij, ugrabilo naslednje volitve in vzpostavilo režim, ki ne bo bistveno boljši od tistega v Afganistanu. Ta nevarnost je danes večja tudi zaradi velike slepote precejšnjega dela Evropske ljudske stranke, ki je zaradi nekih trenutnih koristi pripravljena popuščati interesom evropskih socialistov. Ta sindrom gnilega kompromisarstva seveda ni pojav, ki bi ga zaznavali šele v zadnjih mesecih, ampak je prisoten že vrsto let. In kaže predvsem na nerazumevanje položaja v nekdanjih komunističnih državah, kjer še ni prišlo do osvoboditve družbenih podsistemov izpod starih paradržavnih struktur, kamor so se pomaknili nosilci komunističnih režimov srednjeevropskih držav. Slovenija trenutno predseduje Evropski uniji, vendar je vseeno v zelo turbulentnem notranjepolitičnem obdobju, saj država postaja talec domače različice talibanov, ki želijo rušiti prav vse, samo da dosežejo svoje – oblast. In ne slepimo se, da niso pripravljeni iti tako daleč, zgodovina nas je doslej lahko že veliko naučila.
Gašper Blažič je novinar Demokracije, dnevni urednik na spletni strani demokracija.si ter v. d. urednik spletnih portalov Blagovest.si in Molitev.si.
