Piše: Gašper Blažič
V oddaji »Pogovor v Kavarni Hayek«, v kateri sem pred kratkim gostoval, sva se z Jožetom Biščakom med drugim pogovarjala tudi o tem, kako vodljivi so lahko ljudje, ki so potisnjeni v revščino.
Ko se človek bolj kot ne bori za preživetje in za vsakdanji kruh, nima veliko časa za razmišljanje o drugih stvareh. Oprijeti se mora vsake rešilne bilke in hkrati razmišljati o tem, kako čim bolj zmanjšati razlike med bogatimi in revnimi. Slovenci smo tudi sicer veliki ljubitelji socializma: radi sicer bentimo čez visoke davke, a ko gre za vprašanje socialne varnosti, bi bili pripravljeni sprejeti še višje, kajti nikoli, res nikoli ne veš, ali ne boš morda že naslednji dan odvisen od socialnih prejemkov. Zato večine javnosti sploh ni tako težko prepričati v to, da gre pri napovedanem znižanju davčnih bremen samo za »nateg«, s katerim bodo bogati še bogatejši, revni pa še revnejši. Torej: če imate malo, boste imeli še manj, ker bo na vaš račun nekdo obogatel. Takšna je miselna matrica povprečnega (socialističnega) Slovenca. Ergo: raje plačujem visoke davke, ker vem, da jih bodo plačevali tudi tisti z debelimi denarnicami. In smo spet pri sosedovi crknjeni kravi.
Tudi iz tega razloga se zelo bojim, da bo interventni razvojni zakon, o katerem se bo glasovalo 6. decembra, padel. Če ne drugače, znova s pomočjo manipulacij na samih voliščih, kar smo videli že večkrat. Bržkone bo pozornost javnosti usmerjena prav v tiste točke, ki sicer nimajo kaj dosti opravka z referendumom. Bolj jih bodo zanimale socialne razlike kot pa denimo realni učinki na našo splošno blaginjo. Morda se bo kdo spomnil, da je že tretja Janševa vlada začela projekt davčne razbremenitve plač, vendar je Golobova vlada to zelo hitro »popravila«. In nihče ni kaj dosti protestiral.
Za kaj torej gre? Gre za moč parol. Torej za močna gesla, ki se ves čas ponavljajo in postajajo nekakšna mantra, ob tem pa prekrijejo srž razprave ter preusmerjajo pozornost. Pred referendumom o zakonu o parlamentarni preiskavi smo denimo poslušali in brali parolo »proti politični policiji«, čeprav to sploh ni imelo nič skupnega z vsebino. Nakana je očitno uspela, saj se je ljudstvo še vedno nagonsko odzivalo na parole – čeprav v precej manjši meri kot pred leti, ko se je kakor glasovalo o usodi vode. Bistvo parol je v tem, da jih ljudje poslušajo in nezavedno posvojijo – še bolj pa to, da ne razmišljajo preveč in se ne ukvarjajo z vsebino odločanja, saj je vendar že jasno, kako je treba glasovati. Parole morajo vzbuditi čustven odziv in »zaposliti« možgane, da ne analizirajo preveč celotnega dogajanja. Kar pomeni, da je ljudsko odločanje, bodisi na volitvah bodisi na referendumih, podvrženo iracionalnim občutkom. Torej: ne zmaga dobra rešitev, ampak zmagajo »močnejši zvočniki«.
In konec koncev – parole lahko delujejo tudi kot sprožilec nasilja, ko se dobro ujamejo s kontekstom neke množične psihopatije. Verjetno ni treba posebej ugibati, kako si nekateri nevladni aktivisti želijo sedanjo vlado vreči s prestola tudi s pomočjo uvažanja nasilnih levičarskih protestov, kot smo jih pred kratkim videli v Franciji. V Sloveniji smo takšen način »izvajanja demokracije« izkusili v času »spontanih vstaj«, ki so leta 2012 spodnesle tedanjega mariborskega župana Franca Kanglerja. Če je slovenska partijska elita še leta 1989 preprečila poskus uvažanja »jogurtne revolucije« z juga tedanje skupne države, sedanji »ponosni nasledniki« niti malo ne pomišljajo, da bi oblast osvojili tudi s pomočjo nasilja. V času tretje Janševe vlade smo denimo imeli t. i. proticepilske proteste, ki pa to v resnici niso bili. Čeprav je bil vanje vpleten precejšen del sicer številčno zelo šibke skrajne desnice, je bilo jasno, da takšnega protesta ni mogoče organizirati brez močne podpore globoke države. Namen teh protestov je bil spodnesti vlado in ustvariti takšne razmere, da bo na volitvah zmagala »nova stranka«, ki je že s svojim imenom obljubljala »svobodo«.
Če torej potegnemo črto, lahko hitro doumemo, da parole spreminjajo ljudi v drhal.
