Piše: Vančo K. Tegov
Izziv je velik, pomemben, nujen in predvsem civilizacijsko pogojen. Utrujena, postarana in vse manj »fertilna« Evropa si je dovolila nekoč uvoz in pritok, poleg delovne sile še nekaj zdravega »materiala« tudi za nadaljevanje človeške vrste.
Lepo in prav. Le do kod je bila to potreba in od kod naprej nadloga? To zaspana »teta« Evropa ni pravočasno in pravilno zaznala, podobno tudi Slovenija. Naenkrat, ob »primerni« rasti in porastu ter fizično povečanem pribitku k celotni populaciji v posameznih državah in regijah, postaja agresivno prisotna tudi želja po vsiljevanju tujerodnih verstev ter njihovih institucij na škodo že tisočletja prisotnih domicilnih, predvsem krščanske vere. To počnejo celo tako, da fizično uničujejo obstoj sakralnih objektov ter vse, kar spominja na izvirnost in tukajšnjost te tradicije. Najhuje je, da to povezujejo še z zelo agresivno propagando in tudi fizično navzočnostjo pripadnikov razvpitih terorističnih ali drugih destruktivnih skupin ter grupacij, ki imajo za cilj degradacijo, destrukcijo, devastacijo doseženega. Le rušiti in nič graditi. To ni samo nezadovoljstvo, temveč mnogo več. Destrukcija na celi črti. Brez zadržka. In brez posledic. To je konec nečesa, kar smo poznali ob zadnji možni spremembi, ko so nekatere normalne evropske države hotele vnesti v ustavo evropske krščanske korenine. Leta 2004 je bila sprejeta Lizbonska listina, kjer so »uspeli« nevtralizirati pobudnike za krščansko Evropo ter izpustiti omenjanje krščanskega karakterja Evrope.
Kaj imamo sedaj?
Brezmejni liberalizem, univerzalnost in nedotakljivost razbijačev, brezdelnežev in pritepencev od vsepovsod, povrh vsega na grbi držav, kamor so prispeli. Sponzorirajo jih države, ki so jih »izgnale« iz držav primarnega izvora in poslale utrujati Evropo, evropska gospodarstva in socialne sisteme. Brez dela, brez prispevka. Zažiganje, razbijanje, kraja, uničevanje mest. Brez posledic, vsaj konkretnih. Le nagovori »brezzobih« demokratov in zagovornikov pravic o svobodi izražanja. Klinc pa takšno izražanje.
Sloveniji oziroma njenim levičarjem, anarhistom, anarholiberalom in vsem s podobnim mentalnim zapisom, ki ne sliši na ime, delo, ustvarjalnost, odgovornost, temveč na nedelo, trošenje davkoplačevalskega denarja in tudi na pravico prisvajanja tujega ter na spodobnosti in marljivosti zgrajenega in pridobljenega, obljubljajo solidarnost s temi razbijaškimi hordami, neuravnovešenimi fluidnimi masami, ki enostavno ludistično, noro in onstran zdravega ali napol zdravega razuma le uničujejo in nič drugega. Levičarska solidarnost očitno ne pozna meja Takšna solidarnost ni izraz demokratičnosti ali človekoljubja, temveč nevarno politično zavezništvo z nihilizmom, ki ne zna ničesar ustvariti, zna pa še kako učinkovito rušiti. In ko se uničevanje začne predstavljati kot pravica, odgovornost pa kot ovira, smo že globoko na poti v družbeni razkroj.
Kako se bo Slovenija odzvala na to »napoved«?
Nujno z zakonsko regulativo. Predlog novele zakona o javnem redu in miru, ki določa obvezno razkritje obraza na javnih krajih, je namenjen tudi lažjemu prepoznavanju storilcev kaznivih dejanj in preprečevanju nasilja na protestih. Da je to nujno, poudarja tudi aktualni (prejšnji so bili solidarni s tovrstnimi nihilisti) minister za notranje zadeve Franci Matoz, ki pravi, da so se v zadnjih tednih na evropskih ulicah večkrat pokazali primeri nasilnih zamaskiranih protestnikov, ki so razbijali, napadali in ogrožali varnost ljudi. Predlog prinaša tudi občutno višje globe za kršitelje.
»Kdor se zadržuje ali giblje na javnem kraju, mora imeti obraz tako razkrit, da je mogoče prepoznati njegove obrazne poteze.« Tako določa predlog novele zakona o javnem redu in miru, s katerim bi se Slovenija pridružila Franciji, Švici, Avstriji in nekaterim drugim evropskim državam, ki so že uvedle omejitve zakrivanja obraza na javnih mestih.
Zanimivo bo, kako bodo temu nasprotovali ali želeli razvodeneti levi, skrajno levi ali anarhistično ter nihilistično naravnani primerki pri nas, skupaj z nekaterimi, navlečenimi od drugod, ki pri nas delijo izkušnje o parazitiranju in zajedanju v proračunsko pogačo, pa še o tem, kako bodo uničevali tuje in prispevali nič od nič.
Pod črto
Da je val destrukcije pred vrati Slovenije in da so skoraj že za kljuko, ni treba dvakrat reči. Le dobre, celo odločne priprave, med katere sodi prej omenjena zakonska regulativa, lahko pravočasno postavijo kakšno konkretno spotiko valu uničevanja na poti sem. Državljani, ki nimajo težav s temi odkloni, ki grozijo vsemu dobremu pri nas, morajo in smejo biti naklonjeni spremembam. Le tako se lahko izognemo najhujšemu mirnodobskemu pojavu, ki pušča usodne posledice na življenje ljudi.
Bo zdrava pamet vendarle prišla naproti času in okoliščinam ter z roko v roki z odgovornostjo, odločnostjo in pravočasnim ukrepanjem preprečila razkroj ter izgubo tistega, kar je nujno za človekovo dostojanstvo, osebnost in normalno življenje?
Upanje ostaja. Toda samo upanje ne bo dovolj. Potrebni bodo pogum, odločnost in pripravljenost, da pravočasno zaščitimo vrednote, na katerih temelji naša civilizacija.
