Piše: dr. Andreja Valič Zver
Ob t. i. dijaških in študentskih protestih v Franciji, Belgiji, Italiji ter drugje se poraja kopica vprašanj. Nekaterih se bom dotaknila v današnji kolumni. A najprej me spomin ponese v leto 2005, ko sem skupaj z bratom in kolegico obiskala prijatelje v Bruslju. Obisk živahnega mesta in njegovih znamenitosti bi se lahko zaključil v precej neugodnem vzdušju. Ko smo pozno popoldne pohajkovali po mestnem središču, so se v črno oblečeni mladi fantje v nekaj sekundah prelevili v zamaskirane protestnike ter začeli metati kamenje in molotovke. Pridrvela je policija, nastal je kaos, mi pa smo v precejšnjem strahu hitro odnesli pete na varnejše mesto. Tako kot danes so tudi tedaj večinski mediji poročali o bojda jezni mladini, drugi, tretji ali že četrti generaciji migrantov. Njihovi potomci naj ne bi imeli dostojnega šolstva, stanovanj, socialne podpore, spoštovanja in podobnih zadev, ki po katekizmu woke ideologije skorajda že sodijo med temeljne človekove pravice.
Eden od večjih protestniških valov v Franciji se je ponovno zgodil leta 2009. V Strasbourgu je bilo ogromno šol do tal požganih, tudi avtomobilom ni bilo prizaneseno. Francoska vlada je bila nebogljena. A na plečih francoskih davkoplačevalcev naj bi se zgodil zgodovinski »socialni« sporazum, ki je veliko stal. Na nekdaj zanemarjenih zemljiščih v Strasbourgu se danes vijejo nove ceste in tramvajske proge, ob njih pa rastejo urejena naselja, igrišča, bolnišnice, šole, trgovine in še kaj – vse za ljubi socialni mir. Vlada jih je hotela »kupiti« s permisivno vzgojo in integracijo, podprto z mnogimi materialnimi dobrinami. Zanemarila pa je kulturno-vrednotni vidik; posledično se izgublja francoska identiteta, ki se danes na francoskih ulicah (ne na podeželju!) krčevito bori za svoj obstoj.
Podobno situacijo lahko opazujemo v Belgiji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, Švedskem in še marsikje, kjer so oblasti v strahu dovoljevale ali celo spodbujale t. i. multikulturalizem, ki naj bi obogatil utrujeno in starajočo se evropsko celino. Dandanes se jasno kaže, da v Evropi ni šlo za premišljeno integracijo, torej za normalno vraščanje prišlekov v avtohtono okolje. Ko sem leta 2012 kot članica upravnega odbora Agencije EU za človekove pravice pozvala pristojne, naj mi predstavijo vsaj en (!) primer večje uspešne integracije, so me gledali, kot da bi padla z Marsa. Odgovora ni bilo, saj uspešne integracije prišlekov v evropski prostor v zadnjih desetletjih skorajda ni bilo. So pa v večini jezne, razočarane in nezadovoljne množice »getovcev«, večinoma islamske vere, ki vse manj ali pa sploh ne cenijo pridobitev evropske civilizacije, pač pa jo – milo rečeno – sovražijo in želijo preobraziti v družbo po svojih merah. Takšno, ki bo zakrivala obraze žensk, eliminirala drugače misleče in sodila po šeriatskem pravu.
Lepljenje levičarske ideologije na poskuse destabilizacije evropske družbe in uničenje njenih atributov je že stara zgodba. Komunistična internacionala, ki je med obema vojnama zavohala razočarano in gospodarsko propadajočo Evropo, je igrala na iste note. Sledili sta, spomnimo, sprega nacionalsocializma in komunizma ter kataklizma druge svetovne vojne. Danes se zdi, da nismo več daleč od ponovnega spopada večjih razsežnosti na evropskih tleh. Tokrat imamo sovražnika pred vrati pa tudi sovražnika za obzidjem, če parafraziram antično pripoved o zavzetju Troje. Kot da nista dovolj Putinovo hlepenje po obnovi sovjetskega imperija in perfidno kitajsko zavzemanje ključnih evropskih gospodarskih panog. Ne, Evropejci s(m)o proti vsem razumnim pravilom v našo skupno hišo spustili množice, ki sistematično uničujejo ne le našo kulturo, ampak tudi dediščino. Grozno je – na podlagi zadnjih protestov v Evropi – parafrazirati znano misel o »lepih cerkvah, ki lepo gorijo«.
Rešitve so sicer znane, povezane s striktno zaporo meja, remigracijo nezakonitih migrantov, ostrejšimi kaznimi za izgrednike ipd. Tega se aktualni politiki, ki so neodločni in se tresejo pred izgubo volilnih glasov ter naklonjenosti večinskih medijev, izogibajo kot hudič križa. A se počasi krepi zavedanje, da je prišel čas za drugačne voditelje.
