Piše: dr. Andrej Fink
Z usodo Evrope sem se na teh straneh že večkrat ukvarjal, a vedno ob določenih dogodkih v članicah EU. Tokrat vzbuja skrb Francija, pa ne prvič. V zaskrbljujočem stanju je Španija (a o njej kdaj drugič). Bolehata pa ne samo onidve, temveč tudi Italija, Belgija, Združeno kraljestvo, Nemčija, Portugalska … Vzroki tega stanja so različni, vsem pa je nekako skupna pandemija samozadovoljstva. Družbe so razrahljane in zato nemočne pred izzivi, na katere ne morejo dati primernih in potrebnih odgovorov.
Francija je ena največjih držav v Evropi in ustanovna članica Evropske skupnosti. Z Nemčijo je bila in je »lokomotiva« zveze. Zgodovinsko je bila vedno v središču dogajanja v Evropi kot politična in vojaška sila, ki je krojila usodo stare celine. Že nekaj desetletij pa je v procesu nevidnega razkrajanja, ki je posledica nenehnega javnega nihilizma, posledične idejne zmede pa tudi vpliva migrantov in islamizma.
Da pa to razmišljanje ne bi zvenelo preveč poenostavljeno, je treba reči, da je Francij več in da bi jih lahko delili po različnih ključih. Ena je kulturno-duhovno bogata, ki je še zaznavna, čeprav ne na površju. Duhovno je bila Francija »najstarejša (in zato) ljubljena hči Cerkve«. Druga je sekularizirana in po dveh stoletjih izpraznjena. Tretja, ki se kaže v teh dneh na njenih ulicah, pa nima veliko zveze z njenimi svetlimi zgodovinskimi trenutki iz nobene prejšnje dobe.
Po francoski revoluciji in Napoleonovih vojnah je ostala ranjena. Z revolucijo si je v dveh stoletjih sama spodkopavala temelje. Z izvažanjem prevratniških idej po vsem svetu je samo navidezno »pomagala« mnogim narodom, ki so jih nekritično sprejemali kot suho zlato. Liberté, égalité, fraternité. Svoboda, enakost, bratstvo – lepe besede in misli, ki pa lahko zvenijo zelo prazno. Celotna Francija je v 19. in dobršnem delu 20. stoletja slovela kot dežela »luči«, ne samo Pariz. Privlačila je s svojo briljantnostjo. Vendar je bila ta zavajajoča in samo odsev preteklega blišča. Politično je bila v drugi polovici 19. stoletja šibka, predvsem po prusko-francoski vojni. Iz prve svetovne vojne je sicer izšla med zmagovalci, a ponovno oslabljena. Isto se je zgodilo po drugi. Francija je živela iz pretekle slave. Izgubila je kolonije v Afriki in Indokini. Pomagalo ji ni niti dejstvo, da je postala stalna članica Varnostnega sveta OZN in jedrska sila. Slabela je notranje.
Kje je danes tista Francija, ki je samo pred nekaj tedni kulturno sprejela papeža Leona XIV.? Kje je Francija sv. Ivane Arške, sv. Vincencija Pavelskega, prikazovanj v Lurdu in še marsičesa? Danes je na površju neka četrta Francija, ki je v marsičem islamizirana. Leta 2015 je sodobni francoski pisatelj Michel Houellebecq razburil tamkajšnjo javnost z romanom, ki je futuristično slikal Francijo pod vladavino islama. Danes sicer še nismo tam, vendar je stvarnost zgovorna. V Franciji z dobrimi 60 milijoni prebivalcev je muslimanov 6 milijonov (po nekaterih ocenah celo do 10), z različno stopnjo istovetenja z islamsko vero in brez integracije v sekularizirano francosko družbo.
Na delu je tudi vedno razkrajajoče in impotentno levičarstvo, peta Francija, ki se še vedno ponuja kot mesijanska ideja in ki preveč zadovoljne ter site stare in mlade vabi v nesmiselno »akcijo«, ki naj bi vse rešila. Pa od Pariške komune do danes ni rešila ničesar.
V predmestjih velemest sta ob tam običajni revščini vseprisotna tudi mamilaštvo in kriminal. Druga, četrta in peta Francija se danes zlivajo v skupno krizo, ki pljuska čez meje. Nekateri se bodo spominjali še francoskega maja 1968, ko je takratni predsednik de Gaulle zagrozil z vojsko, ki je takrat še ni bilo treba uporabiti.
Če bo ob tej krizi prihodnjega aprila na volitvah zmagala Marine Le Pen, bo spet »ogenj v strehi«. Po Evropi pa se dogajajo podobni izgredi. Ali je to zgolj bolezen, ki je nalezljiva, ali pa je v nekem centru zasnovan revolucionaren načrt za celotno EU, da bi bila še bolj slabotna, kot je že?
