Srečala sta v pesmi se že stari,
Pegaz in pa osel, saj smo brali,
Aškerca ko so nam predpisali,
se krilatec z oslom v njej udari.
Ni da Aškerca bi tu kopiral,
Pegaz ta ni iz mitologije,
osel pač, je iz zoologije,
Pegaz naš naj osle bi nadziral.
Nemec nek zadevo je oznanil,
šefinje dobil takoj podporo,
rekel, tisti dela naj pokoro,
ki je Pegaza pred kratkim hranil.
Tisti se je z Judi dogovarjal,
Pegaza od njih gotovo kupil,
da bi Nemec jo pošteno skupil,
bogve, kaj je oni uprizarjal.
Oni, saj se vendar ve, kateri,
tisti, ki je kriv za vse težave,
Nemec ga krivi, nad osle prave
da se spravlja v svoji krivi veri.
Pegaza naj oni bi zajahal,
ki naj bi mu Judje ga prodali,
skupno da potem nadzorovali
bi vsevprek, tako je Nemec mahal.
Pegaz gleda Nemca, gleda Anjo,
šefinjo njegovo, ki podpira
v vsem ga, češ ta Pegaz da nadzira
vse po vrsti, zlasti pazi nanjo.
Se izkaže, Pegaz da obnese
se odlično res po vsej Evropi,
ko pa v neki se deželi vklopi,
se pokaže hiba, ki ga nese.
Vse nadzira Pegaz, vrsto poslov
in osebam spretno prisluškuje,
tu pa z glavo venomer zmajuje,
večjih ni od teh dveh srečal oslov.
