Piše: Franc Bešter
Človeško bitje je mnogoplastno in v mnogočem je vsak človek uganka, skrivnost. Tukaj hočem izpostaviti tri glavne ravni, ki po mojem najbolj odločilno pogojujejo naše delovanje: racionalno, emocionalno in duhovno. Tu sem najprej nakazal emocionalno in duhovno raven, da bi poudaril, kako se tudi v naše čisto »racionalno« delovanje nujno vpletata tudi čustva in duhovnost. »Čistega razuma« pravzaprav ne more biti, in tako tudi v politiki ne, lahko dajemo le eni ali drugi strani večji ali manjši poudarek.
Tako totalitarizem kot demokracija delujeta po razsvetljenski politični filozofiji, ki je racionalizem (o njem sem tu že precej pisal). Demokracija se ponaša z »racionalnostjo«, medtem ko v totalitarizmu prihajajo do izraza tudi čustva, strasti, iracionalnosti. Razum v politiki: ker je politika urejanje skupnih zadev, je jasno, da moramo tu uporabiti čim več trezne, hladne pameti. Razum seveda moramo uporabljati, tudi pri urejanju skupnih zadev, če pomislimo npr. samo na rebalans proračuna, kjer so v igri prilivi, odlivi, številke, procenti… . Tu je politika čisti račun. Demokracija kot sistem nasploh gradi na številkah: številke so odločilne pri volitvah (zmaga večine!), številke so odločilne pri glasovanjih v parlamentu, torej pri sprejemanju zakonov, nasploh naša doba zaupa eksaktnosti številk, vendar se ravno v tem skriva ena od velikih slabosti demokracije: številka (večina) nikakor tudi ne garantira kvalitete političnih odločitev. Nasprotno: glede znanja, modrosti, etike je večina lahko kvečjemu povprečna!
Razlikovati moramo med racionalnostjo in racionalizmom. Racionalizem je vreden hude kritike, a moja kritika racionalizma ni kritika rabe razuma. Zmota racionalistične filozofije je v tem, da hudo in močno precenjuje Razum in njegove dosežke, kar je posledica postavljanja Razuma na prvo mesto v srcu ( v duši), se pravi, da se tu razum kot proizvod možganov (telesa) postavi v nek odnos z duhovnim svetom. Ko ga človek postavi na mesto, ki pripada Bogu, s tem postane »božanski«, prav tako človek kot njegov nosilec. In v tem je iracionalnost racionalizma: ustvarjana stvar ne more biti enaka Stvarniku.
Vendar, iz tega potem izhaja zmotna razsvetljenska politična filozofija: Razum lahko spozna resnico (sicer ne bi bil božanski!) o dogajanju sveta, in se je zato sposoben (tako na osebni kot na politični ravni) pravilno odločati, se usmerjati. Moderni človek si seveda pri teh odločitvah pomaga s svojimi empiričnimi Znanostmi, a tudi to je odločanje s pomočjo pameti, saj ima ta racionalistična znanja za najvišje dosežke svojega Razuma! Res je: če opazujemo politike v parlamentu, vidimo, da si pri razpravah pomagajo s »stroko«: nastopajo tudi v imenu grafov, formul, procesov, trendov, številk, procentov…, sploh s podatki, ki jih daje »stroka«, stvari dokazujejo s tem in druge skušajo prepričati s tem.
Pri odločanju in usmerjanju v življenju je nekaj ključnega dogajanje okrog nas, na nek način dogajanje na vsem svetu. Na dlani pa je (če le malo opazujemo), da resnice o tem ne moremo (s)poznati, iz tega pa sledi, da se s svojimi človeškimi močmi ne moremo pravilno odločati. Razum je prešibek svetilnik. Resnico o tem (in tudi o prihodnosti) pozna le Duh, ki človeku razodeva to resnico in ga vodi preko njegove duše. Na pomoč moramo torej poklicati Metafiziko. A v tem vidim bistvo po- razsvetljenske (neke zrelejše) zgodovinske paradigme: ta je v preseganju razsvetljenskega racionalizma, tega premagujemo s tem, da sprejemamo, kar prihaja od Duha, in se obenem seveda učimo visokega jezika Duha (npr. jezika videnj).
Iz vsega pa sledi, da te preobrazbe ni mogoče zaukazati in je ni mogoče speljati »od zgoraj«, z vrha družbenih struktur, za kaj takega sistem ni primeren, in to tudi ni v interesu politike, in tudi politiki kot taki niso primerni ljudje za te stvari. Revolucije v načinu spoznavanja stvari in v načinu odločanja tudi ni mogoče izvesti nasilno, saj se ona lahko začne le spontano dogajati – na področju človekove notranjosti. Se pravi: nova, višja oblika civilizacije se lahko začne le dogajati, in to »od spodaj«, na ravni posameznikov, kar po nekem razvoju lahko privede tudi do političnih sprememb.
Franc Bešter, Zg. Besnica
