Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
Sodnik Zvjezdan Radonjić je v medijih dvignil veliko prahu z opozarjanjem na nepravilnosti v slovenskem sodstvu in tako postal tudi žrtev maščevanja. Ker se sodnik ni pravočasno “umiril” – torej utišal, je prejel suspenz. Prvorazredni sodniki si namreč lahko privoščijo vse, medtem ko morajo drugorazredni paziti na vsako izrečeno besedo. Radonjić je med drugim opozarjal tudi na nedoslednosti oz. dvojna merila na primeru predsednika Sodišča Marjana Pogačnika. No, poleg suspenza pa je sedaj prejel še oceno Personalnega sveta, ki pravi, da sodnik ne izpolnjuje kriterija osebnostne lastnosti, ocena sodniške službe pa se tako glasi, da Radonjić ne ustreza sodniški službi.
Personalni svet je ugotovil, da sodnik Zvjezdan Radonjić ni varoval neodvisnosti nepristranskega sojenja in tudi ni varoval sodniškega ugleda – zato so sprejeli oceno, da sodnik kriterija “osebnostne lastnosti” ne izpolnjuje. Ocena sodniške službe se torej glasi, da okrožni sodnik – svetnik Zvjezdan Radonjić ne ustreza sodniški službi. Izdelavo sodniške ocene je sicer zahteval predsednik Okrožnega sodišča v ljubljani, višji sodnik Marjan Pogačnik – torej prav tisti sodnik, kateremu je Radonjić, zaradi določenega opozarjanja, predstavljal trn v peti. “Še to malo integritete in časti bo definitivno zapustilo Tavčarjevo 9, z zadnjimi nami, ki bomo skozi disciplinske postopke odstranjeni, v nauk drugim. Sodstvo si ne bo moglo opomoči vsaj deset nadaljnjih let, kar je očitno tudi ultima ratio vseh teh postopkov,” je že pred leti preroško napovedal Radonjić, ko je opisoval na kakšne načine se ga je loteval Pogačnik.
Zanimivo je, da je v obrazložitvi med drugim zapisano, da je sodnik Radonjić ustvarjal neresničen vtis, da je bil v obravnavani kazenski zadevi deležen hudih nedovoljenih pritiskov, diskreditacij in poskusov discipliniranja – kar naj bi izvajalo vrhovi pravosodja, vodstvo državnega tolžilstva, Sodni svet in Vrhovno sodišče RS. Njegove izjave so še isti dan povzeli številni mediji, je tudi zapisano, ter za nameček še dodano: “Zaradi sodnikovih izjav je bila opravljena celo izredna seja DZ, nekateri slovenski poslanci v Evropskem parlamentu pa so ob povzemanju sodnikovih izjav Evropski komisiji postavili vprašanje, kaj b ostorila v primeru očitnega tveganja kršitve vrednot EU v zvezi z nedopustnimi pritiski vrha pravosodja na sodnike in sodne procese.” Iz zapisanega je torej očitno, da je največji problem sodnikovo javno opozarjanje ter razpravljanje o spornem delovanju in nedopustnih prijemih našega pravosodnega sistema.
Poleg tega je v obrazložitvi omenjeno tudi javno pismo, ki je bilo septembra 2019 objavljeno v Demokraciji. V tem pismu naj bi Radonjić javno diskreditiral predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani. V omenjenem javnem pismu je sodnik zapisal: “Prvič sem se v primežu predsednika sodišča marjana pogačnika (mali začetnici nista posledica slovnične nepoučenosti) znašel pred nekaj leti, več točno ne vem zakaj, vendar domnevam zaradi precejšnje učinkovitosti in strokovnosti (moje, ne njegove). Sprožil je disciplinski postopek, iz tako smešnih razlogov, da so se vsi naokoli zgražali.” K temu je med drugim še pripisal, da je po pritožb pritožbeni senat treh vrhovnih sodnikov njihovo svinjarijo spremenil v oprostitev. “Vsi trije „sodniki“ prve stopnje so, na sramoto sebe samih in sistema, še vedno sodniki; njih imen iz higieničnih razlogov ne zapisujem, omembe si ne zaslužijo, niso vredni črnila na papirju. Dokazali pa so, da sodniku v disciplinskem postopku ni obrambe; na prvi stopnji ga čaka le in samo obsodba,” je opozoril. Pogačnik je nato predlagal pregled celotnega Radonjićevega poslovanja, česar se je lotila “zadnja partijska sekretarka ZKJ na sodišču,” Milena Jazbec Lamut. V nadaljevanju pisma je sodnik opisal še nadaljnje izživljanje Pogačnika ter končal s sklepom: “Nekdo si želi uničiti pravno državo na Slovenskem. Res ne vem kdo, zanesljivo pa vem, kdo znotraj sodstva pri tem sodeluje!“
No, več kot očitno je ta stavek nekoga močno zaskrbel. Iz prakse nam je namreč dobro znano, da nekatere neprimerne izjave prvorazrednih sodnikov ne motijo prav nikogar. Na tem mestu lahko seveda spomnimo na sodnico Urško Klakočar Zupančič, ki je konec novembra lani na Facebooku med drugim zapisala: “Upam, da bo doba janšizma nekoč samo še bridek spomin, do takrat pa pazite nase.” ter nadaljevala: “Vsak si lahko misli svoje, ampak meni je taka retorika veliko bolj všeč kot Beović, Krek, Bregant, Kacin in veliki diktator Janša.” V povezavi s primerom Radonjića je nedvomno vredno omeniti komentar odvetnika, specialista za kazensko pravo, doktorja kazenskopravnih znanosti, docenta za področje pravo, Blaža Kovačiča Mlinarja, ki je na Twitterju opozoril, da je bil priča veliko hujšim besednim izpadom sodnikov od tistih, ki so jim bili priča pri Radonjiću.
Spomnimo še na to, da smo v začetku leta pisali, da je Mandatno-volilna komisija (MVK) sklenila državnemu zboru predlagati, naj na zahtevo celjskega tožilstva, dovoli začetek kazenskega postopka zoper sodnika Radonjića. Tožilstvo ga je namreč želelo preganjati zaradi obrekovanja in razžalitve. Državni zbor nato sodniku ni priznal imunitete in je zoper njega dovolil vodenje kazenskega postopka zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj obrekovanja in razžalitve. “Da postopek odvzema sodniške imunitete poteka, sem izvedel izključno in le iz časopisov, do danes nisem prejel enega samega papirja! Nihče izmed naštetih državnih organov me ni pozval na razgovor ali odgovor, zaradi seznanitve z nasprotnimi stališči. Posegi te vrste močno spominjajo na položaj iz Kafkovega romana Proces, torej na stanje duha in odnosov v temeljnem protislovju z demokracijo,“ je takrat komentiral za naš medij. Kazenski postopek se je torej uvajal zoper sodnika, ki je resno opozoril na položaj v sodstvu in širše ter prezentno, na nujno zaostren način opisal za državo izredno nevarne okoliščine, ki so spremljale sojenje osebi, ki je bila nedolžna obsojena na dolgoletno zaporno kazen, pri čemer se nakazujejo hude zlorabe ustavnih kategorij v cilju zakritja nedovoljenih (para)državnih mehanizmov. Ob tem pa se je tudi Državni zbor – hote ali nehote znašel v vlogi zatiralca svobode govora – verjetno najbolj pomembne izmed vseh ustavnih kategorij.
