Piše: Lucija Kavčič
Dr. Branislava Sušnik, slovenska antropologinja, je bila vrsto let direktorica Etnografskega muzeja v Asunciónu v Paragvaju. Medtem ko je bila za to južnoameriško državo tako pomembna osebnost, da so po njej imenovali ulico, jo v Sloveniji spoznavamo šele v zadnjih letih.
Marca lani so v knjižnici v Medvodah načrtovali razstavo o njej, a je bila razstava z naslovom Bivališča Branislave Sušnik zaradi pandemije novega koronavirusa prestavljena na splet in je tam še vedno dostopna. Na razstavi so predvsem različni članki južnoameriških oziroma slovensko-južnoameriških piscev, ki predstavljajo življenje in delo Sušnikove z različnih vidikov. Videti je mogoče tudi nekatere fotografije in dokumente. Življenjepis dr. Branislave Sušnik v nadaljevanju povzemamo tudi po tej razstavi.
Nadarjena študentka
Slovenska antropologinja dr. Branislava Sušnik je bila rojena marca 1920 v Medvodah v družini orožnika Jožeta Sušnika, ki je deloval v kraju Devica Marija pri Polju, ki je danes del Ljubljane. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, nato pa se je leta 1937 vpisala na Univerzo v Ljubljani in po uspešnem študiju na Filozofski fakulteti diplomirala iz prazgodovine in zgodovine. Hkrati je na Dunaju študirala še etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje ter leta 1942 končala študij z doktoratom iz etnozgodovine in uralo-altajskega jezikoslovja pri znanem nemškem antropologu prof. Wilhelmu Schmidtu. Bila je odlična študentka, izjemno nadarjena za jezikoslovje in jezike. V letih 1942 in 1943 se je na Vatikanskem biblijskem inštitutu v Rimu lotila študija kulture in jezikov Male Azije ter diplomirala iz preučevanja klinopisnih plošč iz Kapadokije, ki so nastale okoli 3000 let pred Kristusom. Hkrati je v Rimu obiskovala tudi predavanja iz rimske in starokrščanske arheologije ter sumerobabilonske zgodovine in arheologije.
V Južno Ameriko
Kot je v svojem prispevku k virtualni razstavi z naslovom Raztrgani življenjepis, dialektični življenjepis. Protislovja Branislave Sušnik zapisal Francesco Tomsich, je bil oče Branislave Sušnik, orožnik, vodja žandarmerijske postaje, Jože Sušnik umorjen 18. avgusta v Vevčah, ko se je vračal domov. Po pričevanju naj bi ga likvidirali vpričo Branislave. Tomsich navaja, da je o dogodku poročal Slovenski poročevalec v izdaji 23. avgusta 1941 v razdelku »Boj slovenskega naroda. Ubijanje izdajalcev«: »V Vevčah je bil ustreljen bivši jugoslovanski orožnik, sedanji italijanski ovaduh Sušnik.« Obtožili so ga namreč sodelovanja z okupatorjem in ovajanja. Tomsich še piše, da ni znano, kdo ga je ubil in da bi lahko bili skojevci (v drugih virih pa je bil ena prvih žrtev vosovcev), in nadaljuje, naj bi bili v tistem času dr. Branislavi Sušnik umorili tudi zaročenca, zato zanjo pod slovenskim soncem ni bilo več prostora. Sama Branislava Sušnik, ki se je v kasnejših letih tudi javno po televiziji (posnetek je vključen v dokumentarni film Šamanka Branka (2011) o njej) izrekla za nasprotnico komunizma, o tistem času menda nikoli ni marala govoriti. Ko je po tistem usodnem dogodku hotela pobegniti v Italijo, so jo ujeli in je bila zaprta v Ajdovščini, nato pa je poskusila še enkrat: takrat ji je uspelo zbežati na Koroško, kjer je bila nekaj časa v begunskem taborišču v Lienzu, nato pa je kot begunka odšla v Rim k šolskim sestram. Leta 1947 je od tam odpotovala v Buenos Aires v Argentino in se kar na potovanju z ladjo v Južno Ameriko naučila špansko.
Med Indijanci
Ko je prispela na novo celino, bilo je 27. aprila 1947, je hitro stopila v stik z antropologi in etnologi ter na povabilo šolskih sester odšla v misijon Laishi med Indijance Toba. Na terenu je preučevala njihov jezik in kulturo ter napisala študijo. Njen vzornik in navdih je postal misijonar Friderik Baraga. Leta 1951 se ji je odprla nova priložnost – odšla je v Paragvaj v Asunción, kamor jo je povabil ustanovitelj tamkajšnjega Etnografskega muzeja Andres Barbera. Vodenje muzeja je prevzela po njegovi smrti leta 1952 in ga vodila do svoje smrti leta aprila 1996. V Slovenijo, kjer sta ostali mama Karolina in sestra Dragojila, se niti po osamosvojitvi ni vrnila nikoli več. Etnografski muzej je dr. Sušnikova odlično vodila, reorganizirala ga je in povečala njegovo zbirko, saj je pogosto za več mesecev odhajala na terensko raziskovalno delo med Indijance in se vračala z znanstvenoraziskovalnim gradivom ter različnimi muzejskimi predmeti. Njeno prvo strokovno delo v Južni Ameriki je bilo izdano leta 1954 in je bilo posvečeno morfološkim principom jezika chulupi. Na odpravah je imela pogosto celo vojaško spremstvo, saj so bile poti vedno zelo nevarne. Za znanstveno preučevanje in stik z indijanskimi ljudstvi se vedno naučila jezika ljudstva, h kateremu je potovala, zato je govorila kar osem indijanskih jezikov. Preučevala je tudi Indijance v Peruju ter hkrati 20 let vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Asunciónu.
Obširna bibliografija
Dr. Branislava Sušnik je v svoji bogati karieri zastavila teoretično osnovo za razvoj socialne antropologije in zgodovine Paragvaja in napisala številne študije o običajih in jezikih posameznih plemenskih skupnosti. Njena bibliografija zajema okoli 83 enot, posebej pa kaže omeniti naslove knjig Kolonialni Indijanec Paragvaja, ki je izšlo v več zvezkih in je tudi prvo njeno delo, ki ga je avtorica poslala v Slovenijo na SAZU, sledi delo Paragvajski staroselci in Socio-antropološki pogled na Paragvaj. V Sloveniji sta izšli njeni deli Med Indijanci Lengua ter Totemizem in šamanizem pri Čamokokih. Kot še piše v članku In memoriam v Etnologu št. 1/1997, je dr. Branislava Sušnik leta 1991 svojo pozornost usmerila v družbenoekonomske študije Paragvaja od 18. do 20. stoletja in jih pozneje dopolnjevala s 17. stoletjem. V letih 1994 in 1995 je nastajala nova zbirka Etnokulturološka interpretacija starodavne kompleksnosti Južne Amerike. Posthumno, leta 1996, je v Asunciónu izšla njena knjiga Poblados Viviendas. Manufactura Utihtaria oziroma Naselja, bivališča; Uporabni ročni izdelki. Za življenjsko delo, ki obsega kar 77 etnoloških razprav in člankov, je dr. Sušnikova leta 1992 dobila paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti, nato pa je bila že po smrti odlikovana za znanstveni prispevek k paragvajski identiteti. Dr. Branislava Sušnik je bila v Sloveniji dolga leta zamolčana in zato neznana slovenska izseljenska znanstvenica, čeprav je na SAZU očitno od 60. let dalje pošiljala svoja številna znanstvena dela.
