Piše: Matija Ogrin
Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z nepripoznanim in neobžalovanim zločinom komunistične revolucije država Slovenija ne more živeti. Dlje ko poskuša problem odlagati, globlje drsimo.
Drugo, s tem tesno povezano spoznanje pa je: tega, kar je potrebno storiti, v Sloveniji ne more storiti sfera civilne družbe; kar je potrebno storiti, mora storiti demokratična politika. Samo demokratična politika, vključno z demokratično levico, kolikor pri nas obstaja, lahko to stori.
Pred kapelo Božjega usmiljenja ob morišču pri breznu pod Krenom v Kočevskem rogu je bila v soboto, 5. junija 2021, obletna spominska slovesnost z mašo za žrtve revolucionarnega nasilja, ki jo priredila Nova Slovenska zaveza. Mašo je daroval upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres, zbrane je nagovoril predsednik Nove Slovenske zaveze Matija Ogrin. Slovesnosti sta se udeležila tudi predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša, ki sta pred spominsko slovesnostjo položila venec ob breznu pri Macesnovi gorici v Kočevskem Rogu, po slovesnosti pa sta skupaj položila venec še k spomeniku žrtvam NOB v Smrečju pri Turjaku.
Objavljamo nagovor, ki ga je predsednik Nove Slovenske zaveze Matija Ogrin prebral zbranim na spominski slovesnosti.
Razbijali so po vratih. »Medtem so se razletele šipe okna … nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih … Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu z bajonetom prebodel vrat.« (Janko Maček, Zaveza, št. 68)
Tako se je začelo. Tako se je začela revolucija. Tako so komunisti sredi največje narodne nesreče – v vojni in okupaciji – napadli svoj narod. Tako se je začelo tisto nepojmljivo, med Slovenci še ne videno. Le počasi so ljudje zapopadli to neznansko stvar, z vsakim umorom je postajalo bolj jasno, čez 1.000 je bilo ubitih v pol leta 1942 … Imeli so nemogočo izbiro: ali stopijo na stran tistih, ki so ubijali in ropali, ali pa se zoperstavijo in se branijo.
Več si lahko preberete TUKAJ.
