-2.9 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Spoznajte duhovnika, ki je kot dušni pastir vodil župnijo Senovo kar 46 let in s klavirsko harmoniko igral cerkvene pesmi

Piše: Blagovest.si

V širši slovenski javnosti je Janez Nanut skoraj neznan duhovnik. Januarja letos je minilo deset let od njegove smrti. A njegova življenjska zgodba je nadvse zanimiva.

Za Senovo je sicer znano, da gre za delavski in rudarski kraj v Posavju – na štajerski strani Save seveda. Od tam vas pot vodi ali v Obsotelje ali pa v Kozjansko, na južni strani pa preko Brestanice do doline Save, ob kateri poteka cesta, ki povezuje Krško z Zasavjem in Celjem. Nekdanja podružnica župnije Brestanica (Rajhenburg) je od leta 1964 samostojna župnija.

Konjičan z notranjskimi koreninami, ki je komaj ušel smrti

Janez Nanut se je rodil 16. maja 1925 v Brdu pri Slovenskih Konjicah. Njegov oče Anton je bil po rodu z Notranjske (Stari Trg pri Ložu), mati Marija je bila domačinka. Rodilo se jima je deset otrok, dva sta umrla zelo kmalu po rojstvu. A še preden se je Janez rodil, je oče Anton trinajst let delal v ZDA v rudniku. Vrnil se je leta 1918, ob koncu druge svetovne vojne. Njegovi dolarski prihranki so postali žrtev balkanske goljufije, saj je lahko denar menjal le v Beogradu, pa še tam je od menjave dejansko dobil zelo malo, a vendarle dovolj, da je lahko kupil posestvo blizu Konjic. V bližnji vasi Brdo si je našel nevesto in se priženil na kmetijo “pri Štefeki” družine Rak. “Amerikanec”, kot so rekli Antonu, je kmalu postal glavni vaški živinozdravnik. Zelo se je držal pravila, da se ob nedeljah ne dela, tako ga je namreč v Ameriki naučil izseljenski duhovnik. Svoje dogodivščine je pripovedoval svojim osmim otrokom, ki so mu prisluhnili ob večerih. Vendar so samo trije od njih – Milka, Micka in Janez – nadaljevali šolanje na poklicni šoli. Micka je bila zelo nadarjena za gledališče in je celo zložila tridejanko o primorski učiteljici, ki je v težkih časih med obema vojnama pomagala ohranjati slovenski jezik.

Tako kot mnogim otrokom tudi malemu Janezu tisti čas preizkušnje niso prizanesle, znašel se je celo v smrtni nevarnosti. Ko je bil star dve leti, je na domači vrtni gredi potrgal vse narcise, ki jih je hotel nameniti za okrasitev domačega znamenja križa v času Velike noči. Vendar ga je teta Neža grdo kaznovala, zato je pobegnil od hiše in prišel pod neko oddaljeno jablano. Ni zmogel razumeti krivice, ki se mu je zgodila. Utrujen je pod tisto jablano zaspal. Tam so ga domači našli vsega prezeblega, zbolel je za pljučnico. Oče ga je v naglici odpeljal do konjiškega zdravnika, ki pa je staršem vzel vsako upanje. Temu otroku so štete ure, je dejal. Pričakovati je bilo mogoče Janezovo smrt še isti dan.

Janez Nanut s prvoobhajanci. (vir: arhiv župnije / Wikipedia)

Pri večerni molitvi je bogaboječi oče Anton takole roteče prosil: »Nebeški Oče, pusti mi tega otroka pri življenju! Če bo postal duhovnik, bom dal zadnji rep iz štale in zadnje drevo iz gozda za njegovo novo mašo.« In čez nekaj dni se je mali Janez čudežno predramil. Vstal je iz zibelke in začel iz vžigalic, ki jih je družina že imela pripravljena za sveče za mrtvaški oder, sestavljati cerkev, a zvonik se mu je vedno podrl. Sestra Micka je prva opazila Janezovo “vstajenje” in vsa presenečena stekla na polje, kjer so ostali domači delali. Ko so jo od daleč zagledali, so vsi pomislili, da jim prihaja povedati, da je Janez mrtev. Pa je njeno veselje na obrazu sporočalo veselo novico, da njen brat živi, da se celo že igra. Čudežno ozdravljenje je očeta Antona spodbudilo, da je sina, Bogu v zahvalo, čez nekaj dni odnesel v Marijino cerkev na Brinjevo goro nad Zrečami.

Vendar pa se je malo kasneje že drugič zgodilo, da je Janez le za las ušel smrti. Padel je v jamo, potem ko se je v mraku vračal iz bolnišnice, kjer je Nanutova mati izgubila prezgodaj rojenega otroka. Iz jame ga je rešila sestra Micka, a le malo je manjkalo, pa bi se Janez utopil in zadušil. Kmalu zatem pa je za družino prišla težka preizkušnja – oče je umrl za posledicami meningitisa, ki ga je dobil še v ZDA v rudniku, najmlajša hči Ivanka je bila takrat komaj položena v zibelko. Po očetovi smrti je za otroke skrbela tudi teta Neža, ki ni pozabila svoje reakcije ob trganju narcis. Zaobljubila se je, da bo skrbela za Janeza in zelo si je očitala, ker ga je njena graja takrat skoraj ubila.

Preberite celoten članek TUKAJ

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine