Pismo Koalicije “Za otroke gre!” Ustavnemu sodišču RS: Ustavno sodišče naj zavaruje pravico otroka do mame in očeta

Piše: C. R.

Aleš Primc in Metka Zevnik v imenu Koalicije „Za otroke gre!“, ki je naslednica Civilne iniciative za družino in pravice otrok (2009–2012) ter referendumske pobude za razpis referenduma s prvopodpisanim Dominikom Frelihom z Bleda (2001), se na ustavne sodnice in sodnike obračava s pismom, v katerem želiva predstaviti relevantne vidike pri odločanju Ustavnega sodišča v zadevah št. U-I-486/20 in U-I-469/20. Zadevi sta vezani na trikratni zakonodajni postopek, v katerem je na treh zakonodajnih referendumih odločilo ljudstvo kot najvišji zakonodajalec Republike Slovenije.

Uvodoma poudarjava, da je bila Koalicija „Za otroke gre!“ oziroma njeni navedeni predhodnici trikrat pobudnica zakonodajnega referenduma, in sicer:

1. 1. Zakonodajnega referenduma o Zakonu o zdravljenju neplodnosti in o postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (17. 6.2001),
   2. Zakonodajnega referenduma o Družinskem zakoniku (25. 3. 2012) ter
   3. Zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (20. 12. 2015).

Ad 1:

Za zakonodajni referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in o postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo je Referendumska pobuda za razpis referenduma s prvopodpisanim Dominikom Frelihom z Bleda zbrala 2200 podpisov (namesto tedaj potrebnih 200 podpisov) za začetek zbiranja overjenih podpisov na upravnih enotah. Referendum je bil nato razpisan na formalno pobudo poslank in poslancev.

Na družinskem referendumu 17. 6. 2001 je glasovalo skupaj 567.878 volivcev (35,66 % vseh volilnih upravičencev). Sporni zakon, ki bi otroke, spočete v postopkih zdravljenja neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, prikrajšal za očeta, je zavrnilo 410.856 (72,36 %) volivcev.

Ad 2:

Za zakonodajni referendum o Družinskem zakoniku je Civilna iniciativa najprej v Državni zbor vložila 32.168 podpisov državljank in državljanov za začetek zbiranja podpisov na upravnih enotah ter nato 42.000 overjenih podpisov.

Po vložitvi podpisov je Državni zbor sprejel sklep z zahtevo, naj Ustavno sodišče presodi, ali bi zaradi odložitve uveljavitve in zaradi zavrnitve Družinskega zakonika (v nadaljnjem besedilu: DZ) na referendumu lahko nastale protiustavne posledice. V postopku, v katerem je svoje stališče posredovala tudi Civilna iniciativa za družine in pravice otrok, je Ustavno sodišče odločilo z odločbo št. U-II-3/11-22 z dne 8. 12. 2011, s katero je dovolilo referendum.

Na družinskem referendumu 25. 3. 2012 je glasovalo skupaj 518.207 volivcev (30,31 % vseh volilnih upravičencev). Sporni Družinski zakonik je zavrnilo 279.937 (54.55%) volivcev.

Ad 3:

Za zakonodajni referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je Koalicija „Za otroke gre!“ najprej v Državni zbor vložila več kot 80.000 podpisov državljank in državljanov. Predsednik Državnega zbora je razpisal rok za zbiranje podpisov, a je Državni zbor še pred iztekom roka, in sicer že po treh dneh, sprejel Sklep o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, s čimer je bilo zbiranje podpisov na upravnih enotah zaustavljeno. Spodaj podpisana pobudnika referenduma sva nato sprožila spor na Ustavnem sodišču, v katerem je Ustavno sodišče odločilo z odločbo št. U-II-1/15-20 z dne 28. 9. 2015, s katero je dovolilo referendum.

Na družinskem referendumu 20. 12. 2015 je glasovalo skupaj 623.541 volivcev (36,38 % vseh volilnih upravičencev). Sporno spremembo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je zavrnilo 394.482 (63,51 %) volivcev. Po spremembah ustave iz leta 2013, ki so med drugim zaostrile pogoje za veljavnost referendumske odločitve, je bilo na tem referendumu treba za veljavnost referendumske odločitve izpolniti tudi kvorum 1/5 vseh volilnih upravičencev. Kvorum je bil izpolnjen, saj je zakon zavrnilo 23,03 % vseh volilnih upravičencev.

Vsebina, o kateri bo Ustavno sodišče odločalo v zadevah št. U-I-486/20 in U-I-469/20, je torej že prestala najvišje demokratične teste na treh zakonodajnih referendumih ter najvišje pravne teste na Ustavnem sodišču.

V vseh teh referendumskih postopkih je sodelovala Koalicija „Za otroke gre!“ oz. njeni predhodnici Civilna iniciativa za družino in pravice otrok (2009–2012) ter referendumska pobuda za razpis referenduma s prvopodpisanim Dominikom Frelihom z Bleda. Podpisana sovoditelja Koalicije „Za otroke gre!“ zato meniva, da je najina moralna in državljanska dolžnost do volivk in volivcev, da se na ustavne sodnike in sodnice obrneva s pismom, v katerem želiva predstaviti stališča, ki jih je na treh družinskih referendumih podprlo skupaj 1.085.275 glasov.

Ustavne sodnice in sodnike prosiva, da v postopku odločanja preučijo tudi vse argumente, ki sta jih v postopku odločanja na Ustavnemu sodišču predložili Civilna iniciativa za družino in pravice otrok v zadevi št. U-II-3/11 (leta 2011) ter Koalicija „Za otroke gre!“ v zadevi št. U-II-1/15 (leta 2015). Za vsemi navedbami v teh dokumentih še vedno stojiva.

Posebej izpostavljava pomen delitve oblasti v državi. V zadevah, ki so predmet ustavne presoje, gre za vprašanja, ki so stvar zakonodajalca, torej Državnega zbora in ljudi na referendumu, kar je Ustavno sodišče doslej spoštovalo. Posvojitev namreč ni ustavna pravica odraslih, ampak postopek, v okviru katerega se otroku brez staršev poišče mamo in očeta, ki bosta lahko v najboljši meri zagotovila njegov razvoj in vzgojo. Samo za to vrsto posvojitve namreč gre v pobudah, ki sta predmet ustavne presoje v zadevah št. U-I-486/20 in U-I-469/20. Po izvedenem postopku posvojitve se namreč vzpostavijo enaka razmerja, kot veljajo med mamo in očetom ter otroki. Pri tem ne gre za vprašanje spolne usmerjenosti, saj se ta v postopku posvojitve ne preverja. Pomembna pa so dejstva, da otroci, ki so v spletu težkih življenjskih okoliščin izgubili starše, ne smejo biti prikrajšani za najboljši prostor svoje vzgoje in razvoja. Prav naravno okolje, ki ga predstavlja razmerje/skupnost mame in očeta, s svojo žensko in moško vzgojno ter razvojno dimenzijo omogoča optimalni prostor za zdrav čustveni  otrokov razvoj in vzgojo.

Postopki biomedicinske pomoči pri oploditvi so namenjeni zdravljenju neplodnosti para, ženske in moškega, ki zaradi medicinskih razlogov ne moreta spočeti otroka po naravni poti. Pri tem je pomembno, da si par v določenem obdobju prizadeva zanositi po naravni poti, vendar žal ne pride do zanositve. V tem primeru gre za zdravljenje, v ospredju pa je korist otroka, da bo imel v primeru spočetja z biomedicinsko pomočjo oba, mamo in očeta, ki bosta skrbela zanj in bosta odgovorna za njegov razvoj in vzgojo. Ključno pri tem je, da je v otrokovem življenju navzoča mamina in očetova, ženska in moška vzgojna in razvojna dimenzija. Zdravstveni postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo zato ne morejo biti namenjeni temu, da bi zdrave ženske brez (moškega) partnerja prišle do otroka. Če bi se uvedla katera koli druga možnost kot zdravstvena biomedicinska pomoč paru moškega in ženske, bi to pomenilo trgovino z otroki, ki je prepovedana po Kazenskem zakoniku in mednarodnih dokumentih (npr. Protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu), katerih pristopnica je Republika Slovenija. Prav tako bi vsaka druga možnost kot zdravstvena biomedicinska pomoč paru moškega in ženske pomenila zaničevalno redukcijo moških le na t. i. dajalce sperme, ne ozirajoč se na njihovo človeško dostojanstvo, vzgojno in razvojno funkcijo v odnosu do otroka itd., kar bi imelo dolgoročne negativne posledice na razmerja med spoloma ter tudi dalo zagon t. i. evgeniki pri spočetju otrok. Prav tako bi katera koli druga možnost kot zdravstvena biomedicinska pomoč paru moškega in ženske pomenila diskriminacijo moških, ki za razliko od žensk ne bi imeli pravice do umetne oploditve, po kateri bi prišli do otroka.

Eden od dveh najpomembnejših idejnih tvorcev Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, pokojni akad. prof. dr. Jože Trontelj, je kot glavno vodilo, ki sta ga pri snovanju zakona imela s prof. dr. Karlom Zupančičem (vodjo strokovne skupine za pripravo Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo) izpostavil načelo: „Procreatio arteficialis imitetur naturam – posegi medicine in prava v družino in rojevanje otrok naj, kolikor je mogoče, posnemajo naravo.“ (vir: Trontelj: Istospolne posvojitve široko odpirajo vrata umetnim oploditvam teh parov).

Veljavna ureditev sledi temu načelu, medtem ko je namen pobud za presojo ustavnosti v zadevah št. U-I-486/20 in U-I-469/20 porušiti to načelo. Če bi ustavne sodnice in sodniki pritrdili pobudnikom ustavnih presoj, bodo morali prevzeti tudi odgovornost za porušenje tega načela v slovenski družinski zakonodaji in tudi vse negativne posledice, ki bodo temu sledile.

Zakonska zveza je odraz naravno pogojene različnosti človeške vrste, ki jo sestavljajo moški in ženske, ter prostor njunega intimnega sobivanja, ki je hkrati tudi temelj zasnovanja družine. Zakonska zveza je zato naravna in starodavna pravna norma, ki še nikjer na svetu ni bila razglašena za neustavno. Seveda obstajajo primeri, da so države v parlamentu v izvedenem zakonodajnem postopku v zakonski zvezi združile instituta zveze dveh oseb različnega ali istega spola, vendar pa še nikjer na svetu ni najvišja sodna instanca odločila, da je zakonska zveza žene in moža neustavna.

Partnerska zveza oz. nesklenjena partnerska zveza, ki jo skleneta dve osebi istega spola, je v vseh pravnih položajih izenačena z zakonsko zvezo oz. izvenzakonsko skupnostjo, razen v dveh primerih, ki jih opredeljuje tretji odstavek 2. člena Zakona o partnerski zvezi, in sicer pri skupnih posvojitvah ter postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. V primerih teh dveh izjem je zakonodajalec sprejemal zakonsko ureditev z vidika otroka, ki mu država ne sme vnaprej odvzeti njegove temeljne pravice do mame in očeta oz. ženske in moške vzgojne in razvojne dimenzije. Zakon o partnerski zvezi je bil sprejet leta 2016 v času vlade ustavnega pravnika Mira Cerarja, ki je imela skoraj dvotretjinsko večino v Državnem zboru.

Spodaj podpisana sovoditelja Koalicije „Za otroke gre!“ predstavljava ustavnim sodnicam in sodnikom stališča Koalicije „Za otroke gre!“ v zadevah  št. U-I-486/20 in U-I-469/20 ter stališča, ki jih je na treh družinskih referendumih v letih 2001, 2012 in 2015 podprlo skupaj 1.085.275 glasov:

1. 1. Vsak otrok ima pravico do mame in očeta ter njune ljubezni in vzgoje.
   2. Mama in oče, tudi v primeru posvojitve, ustvarjata najboljši prostor za življenje, čustveni razvoj in vzgojo svojega oziroma posvojenega otroka.
   3. Posvojitev otrok v razmerja dveh moških ali dveh žensk ni pravica oseb, ki živijo v takih razmerjih, saj posvojitev ni pravica odraslih, ampak pravica otroka, da je posvojen v najboljše naravno okolje za vzgojo in razvoj.
   4. Posvojitev otroka, ki ostane brez staršev, naj se, če je le mogoče v konkretnem primeru, omogoči starim staršem in ne dvema neznanima moškima ali ženskama.
   5. Oploditev z biomedicinsko pomočjo je zdravniška pomoč paru, ki ima zdravstvene težave z zanositvijo, in ne način pridobivanja otrok za zdrave ženske brez partnerja.
   6. Vsi državni organi, vključno s sistemom vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah, so dolžni spoštovati odločitev treh Družinskih referendumov v letih 2001, 2012 in 2015, ki jih Ustavno sodišče ni prepovedalo in kjer je skupaj 1.085.275 glasov potrdilo, da otrok potrebuje mamo in očeta, ter zavrnilo zakone, ki so želeli uvesti možnosti, ki so zdaj spet predmet ustavne presoje.

Podrobnejša utemeljitev:

Na Ustavnem sodišču sta vloženi dve pobudi za ustavno presojo, in sicer zadevi št. U-I-486/20 in U-I-469/20. Pod formalno presojo, ali je zakonska zveza žene in moža skladna z Ustavo Republike Slovenije, bodo ustavne sodnice in sodniki odločali o posvojitvi otrok v razmerja dveh moških ali dveh žensk ter posledično tudi o upravičenih do oploditve z biomedicinsko pomočjo.

V primeru, da Ustavno sodišče razglasi tisočletno družbeno in naravno tradicijo zakonske zveze ene žene in enega moža za neskladno z Ustavo Republike Slovenije, kar v ustavni pobudi zahtevajo homoseksualni aktivisti, bi sodišča lahko dodelila otroke v posvojitev v razmerja dveh moških ali dveh žensk (v katerih ne bodo imeli očeta oz. mame, s čimer bi jim odvzeli možnost življenja v družini mame in očeta oz. skupaj posvojiteljice in posvojitelja). Ob tem poudarjamo, da Družinski zakonik ne dovoljuje posvojitve otroka s strani starih staršev, posvojila pa bi ga lahko dva neznana moška ali ženski. Tak otrok bi ob izgubi svojih staršev izgubil tudi svoje dejanske stare starše, oni pa svojega vnuka.

Če bi bila zakonska zveza žene in moža razglašena za neustavno in bi bile vzpostavljene posvojitve otrok s strani dveh moških ali dveh žensk, bi to pomenilo revolucionarno spremembo šolskih programov in učbenikov v skladu z ideologijo teorije spola. Otroci bi bili v šolah prisiljeni v učenje te ideologije, ki ne priznava obstoja naravnega moškega in ženskega spola ter otroke spodbuja v nezdravo in škodljivo eksperimentiranje s svojo spolno usmerjenostjo in identiteto.

Namen teh ustavnih pobud je torej omogočiti dvema moškima ali dvema ženskama skupaj priti do otrok ter razveljaviti odločitve treh zmagovitih družinskih referendumov v letih 2001, 2012 in 2015, kjer je skupaj kar 1.085.275 (milijon petinosemdeset tisoč dvestopetinsedemdeset) glasov odločilo, da otrok potrebuje mamo in očeta, ker je to največja korist otrok.

V trdnem prepričanju, da mama in oče, tudi v primeru posvojitve, ustvarjata naravno in najboljše okolje za razvoj in vzgojo otroka, spodaj podpisani od Ustavnega sodišča Republike Slovenije pričakujemo:

• Da zaščiti pravico otroka do mame in očeta in ne sprejema odločitev v škodo otrok.
• Da ne uvede posvojitve otroka s strani dveh moških ali dveh žensk.
• Da ne sprejema odločitev, ki bi zmanjševale pomen materinstva in očetovstva v Sloveniji, ki sta v Sloveniji ustavno zavarovana (53. člen ustave Republike Slovenije).
• Da zaščiti zakonsko zvezo kot skupnost ene ženske in enega moškega, saj je to naravni prostor za rojstvo, razvoj in vzgojo otrok.
• Da spoštuje izjemen pomen mame in očeta, moške in ženske vzgojne in razvojne dimenzije, pri vzgoji in razvoju otroka ter ne prikrajša otrok za materinsko ali očetovsko ljubezen, toplino in vzgojo.
• Da spoštuje odločitev treh družinskih referendumov v letih 2001, 2012 in 2015.

Ureditev zakonske zveze med možem in ženo je popolnoma v skladu z ustavo Republike Slovenije, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Splošno deklaracijo človekovih pravic Združenih narodov. Zakonska zveza žene in moža je skladna s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Znanstvene raziskave kažejo, da je skupnost mame in očeta najboljše okolje za vzgojo in razvoj otroka (izbor 9 znanstvenih raziskav je bile dne 6.5.2021 posredovan po elektronski pošti na el. naslov Ustavnega sodišča ([email protected] ) s prošnjo, naj se kot priloga temu pismu posredujejo vsem ustavnim sodnicam in sodnikom).

Aleš Primc in Metka Zevnik,
sovoditelja Koalicije „Za otroke gre!“

Poslano:

• Ustavno sodišče, vložišče
• Ustavno sodišče, za prof. dr. Rajka Kneza, predsednika ustavnega sodišča RS
• Ustavno sodišče, za prof. dr. Mateja Accetta, podpredsednika Ustavnega sodišča RS
• Ustavno sodišče, za dr. Dunjo Jadek Pensa, ustavno sodnico
• Ustavno sodišče, za Marka Šorlija, ustavnega sodnika
• Ustavno sodišče, za doc. dr. Špelco Mežnar, ustavno sodnico
• Ustavno sodišče, za akad. prof. dr. Marijana Pavčnika, ustavnega sodnika
• Ustavno sodišče, za prof. dr. dr. Klemna Jakliča (Oxford ZK, Harvard ZDA), ustavnega sodnika
• Ustavno sodišče, za prof. dr. Katjo Šugman Stubbs, ustavno sodnico
• Ustavno sodišče, za dr. Roka Čeferina, ustavnega sodnika