Piše: Gašper Blažič
Kdo so bili prvi pričevalci krščanstva na slovenskih tleh? Nedavno smo predstavili sv. Hieronima, ki je bil najverjetneje doma iz Stran pod Nanosom. A na območju sedanje Slovenije se je v prvih stoletjih po Kristusu razvilo kar nekaj cerkvenih občin in z njimi povezanih svetnikov.
Zagotovo je lepo in prav, da smo si Slovenci za svojega glavnega svetnika izbrali blaženega Antona Martina Slomška, ki je bil tudi mogočni narodni buditelj, živel pa je v Prešernovih časih. Vendar je nabor svetnikov, ki so povezani s Slovenci, še precej večji. Naši zgodovinarji pogosto omenjajo zasluge sv. Virgila in sv. Modesta za širjenje krščanstva med našimi predniki, pa tudi sv. Cirila in Metoda. Kaj pa svetniki »predslovenskega« obdobja?
Maksim, apostol Emone
Med najbolj znanimi svetniškimi škofi iz zgodnjega obdobja je zagotovo sv. Maksim Emonski, o katerem pa ni ohranjenih veliko podatkov. Znano je, da je rimska Emona na območju današnje Ljubljane dobila tudi svojega škofa, Maksim pa je živel in deloval v četrtem stoletju po Kristusu. Omenja se kot udeleženec koncila v Ogleju, kamor je prišlo 32 škofov, v glavnem iz severne Italije, dva pa sta bila celo iz severne Afrike. Maksim naj bi bil ob tem izrekel sodbo krivoverskega škofa, ki se ni hotel odpovedati arijanski zmoti. Maksim se je leta 390 udeležil tudi sinode v Milanu, mnogi spisi pa ga omenjajo med tedanjimi svetniškimi škofi. Verjetno ne samo zaradi zvestobe pravi veri, ampak tudi zaradi močno razvitega verskega življenja v Emoni. O tem priča tudi emonska bazilika, odkrita leta 1969. Ni pa povsem jasno, ali je bil Maksim tudi mučenec, vendar je mogoče sklepati, da je bil, kar dokazuje pismo sv. Hieronima škofu Heliodoru, ko je opisoval vdore barbarov leta 396. To je bila tudi letnica Maksimove smrti, bile so porušene cerkve in umorjeni mnogi duhovniki. Nekateri življenjepisci pa imajo Maksima za škofa istrskega Novigrada, ki se je tedaj tudi imenoval Emona, vendar je nastal po porušenju izvirne Emone, preživeli prebivalci pa so se nato preselili v Istro.
Iz Celja v Norik in nazaj
Druga znana oseba je sv. Maksimilijan Celjski, ki je zadnje čase znova »popularen«, saj je na njegovo stolico obnovljene celjske škofije sedel njegov soimenjak. O škofu Maksimilijanu je znano, da je bil apostol Norika, nekdanje rimske province na območju sedanje (avstrijske) Koroške oz. Karantanije. Očitno je bil že dokaj zgodaj znan na Bavarskem in Solnograškem, kjer so ga častili kot mučenca, čeprav ni zanesljivih podatkov o tem. Doma je bil iz rimske naselbine Celeia na območju današnjega Celja v prvi polovici tretjega stoletja v premožni družini. Po smrti staršev je Maksimilijan razdelil svoje premoženje revnim in osvobodil sužnje, ki so služili njegovi družini, sam pa je postal duhovnik. Najprej je deloval v noriškem Laureacumu (Lorch), kjer so v Donavi utopili sv. Florjana. Tu so Maksimilijana izvolili za noriškega škofa, kar je potrdil papež Sikst II. Njegovo apostolsko delovanje je segalo na Bavarsko, tudi v Freising, mesto, povezano z Brižinskimi spomeniki. Tam je zasadil križ in dal zgraditi Marijino cerkev, nato je okoli nje nastalo mesto. Umrl je mučeniške smrti v rodnem Celju, kjer so ga obglavili. Truplo so kristjani pokopali ob mestnem obzidju, nato pa so njegove posmrtne ostanke pokopali v stolni cerkvi v mestu Passau na Bavarskem.
Cerkveni oče s slovenskega ozemlja
Med znanimi svetniki je tudi sv. Viktorin Ptujski, ki je po svojem pomenu pravzaprav izenačen s sv. Hieronimom, saj gre za enega od cerkvenih očetov, prvih teologov Cerkve. Velja za prvega latinskega eksegeta Svetega pisma in hkrati prvega pisatelja, ki je bil doma s slovenskega ozemlja. Rojen je bil na območju današnjega Ptuja okoli leta 250, tam je tudi deloval kot škof, čeprav so ga dolgo časa po pomoti imeli za škofa sedanjega Poitiersa v Franciji (tam, kjer se je nekaj stoletij kasneje zgodila znamenita bitka, ki je ustavila prodor Arabcev v Evropo). Nekateri tudi menijo, da je bil po rodu Grk, ki se je priselil v mesto Poetovio (današnji Ptuj) iz Grčije. Morda je ta domneva posledica dejstva, da je bila stara grščina Viktorinu bolj domača kot latinščina. Za ptujskega škofa ga je imenoval metropolit iz mesta Sirmium (Sremska Mitrovica), ki je pokrival jugovzhodno Evropo. Od obširnih Viktorinovih del se je ohranila le Razlaga Razodetja, čeprav je na splošno več komentiral Staro zavezo. Ohranila pa so se tudi nekatera druga manjša dela. Po nekaterih podatkih naj bi bil Origenov učenec, postavljajo pa ga ob bok najbolj znanim cerkvenim očetom. Prav tako je bil tudi velik borec proti tedanjim krivoverstvom.
Severin in Domicijan
Apostol Norika oz. Karantanije je bil tudi sv. Severin Noriški iz petega stoletja, ki pa ni bil izvirni Noričan. Prišel naj bi bil iz južne Italije. Znan je bil po svoji dobrohotnosti predvsem do siromakov. Bil je vsestranska avtoriteta, zato so se mnogi škofje in vladarji obračali nanj za nasvet. Bil je pravi duhovni in politični voditelj dežele. Bil je tudi velik asket, ki je veliko molil, se postil in delal pokoro. Ustanovil je več samostanov, in sicer v Faviani, Passauu in Lorchu. Iz tega razloga je bil na neki način tudi naslednik sv. Maksimilijana Celjskega, saj je bil povezan z istimi kraji. Umrl je leta 482 v kraju Favianis, danes je to Mautern ob Donavi v Avstriji.
Iz nekoliko kasnejšega obdobja oz. osmega stoletja pa izhaja še en znameniti koroški svetnik: sv. Domicijan. Bil naj bi eden od karantanskih vojvod, vendar so zgodovinarji o njem govorili le kot o legendi, s katero so menihi pokristjanjevali pogansko ljudstvo. Deloval naj bi bil zlasti v Miljah (Millstatt) blizu sedanjega avstrijskega Špitala, kjer je veliko jezero. Ko je bil krščen, je prišel v Milštatski kraj in tam našel čaščenje malikov. Uničil jih je, svetišče pa spremenil v cerkev, posvečeno vsem svetim. Nekatere arheološke najdbe na tem območju so potrdile, da je Domicijan res tam živel. Javno čaščenje Domicijana se je začelo najkasneje v 12. in doseglo vrhunec v 15. stoletju, saj naj bi se bili na njegovem grobu dogajali čudeži. Poročali so o nabožnih procesijah, na katerih so nosili Domicijanove relikvije. Nekatera poročila omenjajo, da se je neki tat s svojim plenom zatekel na priljubljen romarski kraj, a je tam ohromel in ga ni mogel več zapustiti. Ljudstvo je tako pripovedovalo, da lahko Domicijan ukroti divjanje millstattskega jezera med nevihtami in da še posebej pomaga pri vročičnih obolenjih. Danes so posmrtni ostanki v Domicijanovi kapeli samostanske cerkve v Millstattu. Tam je mogoče videti grob in nekatere relikvije. Sv. Domicijan (po nekaterih podatkih naj bi se bil imenoval tudi Domislav) velja za enega glavnih koroških svetnikov.
Postavila temelje celovške škofije
Seveda pa velja omeniti tudi svetnico iz srednjega veka, sv. Emo Krško, ki je izhajala iz Pilštajna na Kozjanskem in velja za svetnico plemiškega rodu, ki je postavila temelje za kasnejšo ustanovitev krške, to je celovške škofije. Ema je namreč v Krki na Koroškem ustanovila velik samostan benediktink in poskrbela za graditev cerkve, ki je nato postala prva stolnica današnje celovške škofije. Le-ta je nastala kot sufraganska škofija tedanje salzburške nadškofije-metropolije, poleg sekavske (graške) in lavantinske (danes mariborske) škofije. Ema je umrla leta 1045.
Seveda bi lahko našli še več svetniškim imen, kot je denimo škof sv. Albin Koroški. V prihodnji številki bomo nekaj več izvedeli o zgodnjih krščanskih pričevalcih na zahodni meji našega etničnega ozemlja, torej na območju Kopra in Trsta.
