Piše: Frančiška Buttolo
Dodatek k Demokracije, kljub osamosvojitvi, v Sloveniji še ni
Kmalu potem, ko je bil ustanovljen Demos, sem v enem od svojih pisem bralcem skoraj neopazno opozorila tudi na problem v zvezi s slovensko lustracijo. Mislim, da gospoda dr. Pučnika nisem niti omenila.
Eden od novinarjev, kolikor se spominjam z radia na RTV – pozabila sem, kako se je pisal, vem pa, da je bil poročen z neko Čehinjo, komparativistko, mojo kolegico in dobro znanko, saj sva sodelovali pri njeni nalogi – je o tej moji omembi, na moje veliko presenečenje in začudenje, po radiu spregovoril z gospodom dr. Pučnikom. Nestrpno sem pričakovala politikov odgovor. In ta je bil jasen – zelo, jezen. Odgovoril je, da se ne smemo ozirati na to, kar rečejo neizobraženi ljudje, kakršna sem jaz. Čutila pa se, da mu je nekdo, ko mu je pokazal moj članek, tudi opozori, da sem prava ničla. Nula. Gospod dr. Pučnik me namreč sploh ni poznal, interneta pa takrat praktično ni bilo.
Sčasoma sem razumela, da demokracije v Sloveniji ne bo. Od takrat pa tudi vem, da je bil gospod Janez Janša vsaj tako velika žrtev komunizma, kot je bil dr. Jože Pučnik, in da si že od samega vstopa v politiko prizadeva za prav tako pomembno slovensko stvar, kot si je prizadeval dr. Pučnik. Za obstoj Slovencev in Slovenije. Razlika med njima je le v tem, da se je dr. Pučnik boril predvsem za samostojno Slovenijo, gospod Janša pa se dolga desetletja z že kar nadčloveškimi močmi bori za slovensko demokracijo. Brez nje bo naš narod izginil z zemljevida sveta. Niti manjšinski ne bo več. Še huje, zaradi tega je gospod Janša v neprestani smrtni nevarnosti. Saj je slovenska demokracija tudi po osamosvojitvi ostala v zametku, tisočkrat v trdno prejo komunizma zavita buba. Še zlasti v glavah večine Slovencev.