Piše: Lucija Kavčič
O razlogih za stiske, v katerih se je znašel del otrok, ki so se zaradi epidemije novega koronavirusa dolge tedne šolali na daljavo, smo se pogovarjali z dr. Andrejo Poljanec, ki opozarja, da je tretjina otrok in mladostnikov za zdrave varne odnose prikrajšana ne glede na družbeno situacijo.
DEMOKRACIJA: Velikokrat se sliši, da je epidemija spremenila naša življenja za vedno spremenila. Močno je vplivala na odnose v družinah, pa tudi med prijatelji in znanci. Kako?
POLJANČEVA: Res je. Že manjše, bežne izkušnje nas vsaka po svoje zaznamujejo. Izkušnje glede zdajšnje zdravstvene krize, tako boljše kot slabše, pa bodo neizbrisne za vse. Smeri sprememb so odvisne od mnogih dejavnikov. Nekateri so se v tem času umirili in povezali na nov, kreativen, globlji način, stiske, ki so se pojavile, so želeli in zmogli izkoristiti za razvoj sebe in odnosov. Na žalost pa mnogi kljub spodbujanju, naj si poiščejo pomoč, situacije ne zmorejo vzeti kot izziv za rast. Vsak dodaten napor je zanje breme, stres se kopiči – pri teh se življenje na različnih področjih – psihičnem, zdravstvenem, v odnosih – poslabšuje.
DEMOKRACIJA: Je mogoče to obdobje, ki ga preživljamo danes, primerjati z epidemijo španske gripe ali celo z vojno?
POLJANČEVA: Primerjava z vojno se mi zdi neprimerna, celo nespoštljiva do ljudi, ki so živeli v mnogo bolj krutih in nečloveških razmerah, na pohodu je bil človeški uničevalni dejavnik brez primere. Zdajšnja situacija je delno primerljiva s špansko gripo, saj je za nekatere tudi sedanja izkušnja tragična, vendar sedaj mnogi sistemi, npr. zdravstvo, tehnologija, socialni skladi, psihoterapija …, ki pred 100 leti niso bili tako razviti, blažijo krizo in ji ne pustijo, da bi se razbohotila do iste mere.
DEMOKRACIJA: Šola na daljavo je v teh dneh med najbolj žgočimi temami v Sloveniji. Ali drži, da bodo imeli otroci in mladostniki (nepopravljive) posledice zaradi takega šolanja in prekinitve stikov z vrstniki, kot slišimo iz ust tistih, ki zahtevajo odprtje šol? Ali pa drži, da bodo imeli največ posledic otroci, ki jih vidimo na ulicah – pa še to zaradi staršev? Je resnica nekje vmes?
POLJANČEVA: Približno dve tretjini otrok živi v dovolj zdravih in varnih odnosih, kjer se tudi krizne ali celo travmatične izkušnje s pomočjo odraslih dobro razrešijo in tako ne puščajo posledic, ki bi onemogočale srečno življenje. Spomin na bolečo izkušnjo sicer ostaja, vendar v primeru, da je čustveno ovrednoten in osmišljen, nima moči, da bi pomembno vplival na kvaliteto nadaljnjega življenja. Približno tretjina otrok in mladostnikov pa je za zdrave varne odnose na žalost prikrajšana ne glede na družbeno situacijo. Ti živijo v krhkih, nedograjenih odnosih, ki so za zdrav razvoj kritični že v normalnih razmerah. Pri slednjih ima šola s svojo jasno strukturo in zagotavljanjem varnosti ter precej široko paleto zadovoljevanja različnih potreb otrok in mladostnikov zelo pomembno vlogo. Zdajšnja kriza je za to skupino večje breme in zato je škoda večja. Potrebni bodo poglobljeni procesi okrevanja z državnimi programi pomoči (nekateri k sreči že potekajo), da se bodo položaji izravnali. Starši so odgovorni za razvoj sebe in otrok, vendar na žalost tega ne zmorejo vsi niti uvideti niti živeti, zato bi potrebovali pomoč; dragoceno je, če se zanjo odločijo. V nasprotnem primeru namreč svoje stiske in nemoč prelagajo na otroke in jih izkoristijo za svoje potrebe, namesto da bi odrasli stiske reševali z drugimi odraslimi.
(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)
