Piše: Jože Biščak
Levičarske premise postajajo vse bolj podobne nadrealističnim prizorom iz pornografskih filmov. Po teoriji hišnih ljubljenčkov globoke države in drugih progresivnih humanistov je treba zvok dodati kasneje; občinstvo bo tako poskočneje dojemalo dogajanje in imelo pristnejši vtis realnosti. Anemičnim igralcem, ki že tako ali tako v neskončnost ponavljajo dolgočasne gibe, je na ta način preprečena možnost napake: da bi njihove neartikulirane glasove kdo razumel drugače od vloge, ki jim jo je namenil režiser. Karl Erjavec je vzorčni primer človeka te bire in baže.
Erjavčev dan na soncu je že zdavnaj minil, časi, ko si je domislil kaj izvirnega, so odšli v deveto deželo. Če ga pazljivo poslušate, se vam bo zdelo, da ste to že nekje slišali, a zven njegovega glasu bo drugačen, kot ste ga bili vajeni. Niste se zmotili. Ko odpre usta, montažerji po navodilu režiserja dodajo zvok. Drugače si skoraj diametralno nasprotne izjave njega in poslanske skupine DeSUS ne morete razložiti, saj je malo verjetno, da niso bili na istem sestanku. To je hudo poniževanje poslancev, ki so bili po njegovem neslavnem odhodu iz upokojenskega kluba tisti, ki so dejansko prižigali luči. Zdaj bi Erjavec na silo izklapljal elektriko, ker meni, da jo bo lahko spet vklopil na Gregorčičevi ulici. Na njegovo grozo mu za ta zahtevni podvig preklapljanja primanjkuje elektrotehnikov, predvsem elektroinženir, ki bi znal to narediti.
Prav okoli tega je bil zadnje dni spet vihar v kozarcu vode, ustvarjanje izrednih razmer, ki jih ni bilo, ki so bile dodane pozneje. Vladi je bilo očitano, da s tem ko si je vzela čas za premislek o vpisih na visokošolske ustanove, uničuje izobraževanje. No, vse je bilo pravočasno sprejeto, tudi reforma (financiranja) visokega šolstva je bila zastavljena. In ta je prepotrebna. Da ne bomo davkoplačevalci financirali izobraževanja armadi sicer znanja željnih, a ustvarjalcev nečesa, kar ne deluje.
Razmislite. Denimo strojništvo. Zelo širok pojem. Ne toliko zaradi različnih področij, bolj zato, ker se strojni inženir mora spoznati na zasnovo stroja in izdelati vse v njegovem gibljivem sistemu: od najmanjših delov do večjega stroja kot celote. Pri tem si pomaga z že znanimi načrti in materiali, ki v praksi delujejo. Poudarek je na »delujejo«, saj mora stroj, preden gre v uporabo, brezhibno delovati. Če ne deluje, poskuša inženir poiskati napako, saj se zaveda, da je krivda izključno njegova.
Na tej točki nastane bistvena razlika med strojnim inženirjem in družboslovcem. In da ne bo pomote: oba sta izobražena, vsak na svojem področju podkovana z znanjem. Toda običajno inženir ponudi svetu delujoč stroj, drugi nekaj, kar naj bi delovalo. Ne verjamete? Malo si oglejte dela sociologov, humanistov, politologov in filozofov, v katerih z navdušenjem citirajo Marxa in boljševiške teoretike. Njihov sklep je po pravilu enak: zgradili bomo boljši svet, ki bo socialno pravičen, kjer ne bo ne lakote ne revščine. In to je lahko samo socializem ali (bolj trendovsko) demokratični socializem. Vprašam vas, se mogoče spomnite države ali družbe, kjer je socializem deloval? Jaz se ne. Oni razširjajo idejo o nečem, kar ne deluje. Deluje pa zato inženirjev kmetijski stroj, ki poveča proizvodnjo hrane in s tem odpravlja lakoto in revščino. Pri prvih je dva plus dva vedno štiri, drugi si lahko izmislijo poljuben rezultat. Za njihov svet bo vedno pravilen.
Ko bomo dojeli to pomembno razliko, bomo na koncu predora vendarle uzrli svetlobo, ki jo zdaj zakrivajo plemiči kaviar marksizma. In to zastiranje dobro opravljajo; z izpiranjem glav, ki se začne zelo zgodaj, saj mladež pride na zadnjo izobraževalno stopnico že progresivno kimajoča. Želim povedati, da so tako učeči se prikrajšani za (inženirski) trk z napakami. Zato se hitro znajdejo v začaranem krogu, kjer je edini izhod pritrjevanje profesorjevim pravilom za »boljši svet«. To jih potem kvalificira za vse. Kot kulturno odzivni lahko postanejo tudi vodje, čeprav so v resnici le kobilice, ki se selijo sem in tja, da bi požrle zdravorazumsko misleče. Znajo le to: letijo, da bi jedle, in jedo, da bi letele.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija ter predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev.
