Piše: dr. Dimitrij Rupel, nekdanji zunanji minister
Slovenski mediji poročajo o odklonilnem stališču predsednika Vrhovnega sodišča Florjančiča glede domnevnega upokojevanja sodnikov (ki se zdaj upokojujejo šele pri 70 letih), ki ga primerjajo s pobudami (glede upokojevanja sodnikov) na Poljskem.[1]
Že pred tem smo brali, da so sindikati na ustavno sodišče vložili zahtevo za presojo ustavnosti in začasno zadržanje izvrševanja dveh členov iz sedmega protikoronskega zakona, ki po njihovi oceni omogočata tako imenovano prisilno upokojevanje. “Omenjena člena, po katerih bi lahko delodajalec zaposlenim, ki izpolnjujejo pogoje za starostno upokojitev, odpovedal delovno razmerje brez navedbe razloga, sta po prepričanju sindikatov v neskladju s prepovedjo diskriminacije na podlagi gmotnega stanja in na podlagi starosti. Prisilno upokojevanje naj bi zniževalo pravice starejših delavcev in ogrožalo njihovo socialno varnost.“[2]
ZPIZ ocenjuje, da bi z ukrepom PKP 7 pridobil med 9 in 16 tisoč novih upokojencev. Že na prvi pogled je mogoče skleniti, zakaj se takšni ukrepi politiki splačajo. Tudi če mora državni proračun podpirati upokojensko zavarovalnico, so pokojnine še vedno manjše od plač, ta razlika pa pomeni prihranek. Na neki način prepričljivo zveni razlaga, da se z upokojevanjem olajšuje zaposlovanje mlade generacije. Po drugi strani pa ima lahko upokojevanje tudi političen pomen. Vzemimo 70 let (ali več) stare tožilke in tožilce, sodnice in sodnike. Če so svojo kariero začeli, ko so bili stari 25 let, so svoje (npr. sodniško, tožilsko) delo opravljali 45 let, recimo od leta 1976. To po pismu Izvršnega biroja in predsednika ZKJ Tita in po čistkah na ljubljanski univerzi seveda ni bil enostaven čas, ki je le redke spodbudil k političnemu junaštvu in oporečništvu. Večina se je ravnala po komunističnih zakonih, ki so bili – ne glede na popuščanje zadnjih 30 let – vendar bistveno različni od današnjih.
Ukrep ni nov in ni presenečenje. Že leta 2012 je Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF 2012) v 246. členu določil: “Javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine… pogodba o zaposlitvi preneha veljati.” Ta zakon je dosegel nenavadne učinke sam po sebi, posebno zanimiv pa je postal v kombinaciji in celo v nasprotju z Zakonom o zunanjih zadevah, ki je predpisoval obvezno prenehanje opravljanja funkcije veleposlanika ali konzula po dopolnjenih 68 letih. Zakon seveda ni predvideval, da bi bilo mogoče veleposlanika ali konzula odpoklicati, predno je dopolnil 68 let.
Nekoč so se zakoni upokojevanja uporabljali za lustracijo
Če je bil politični režim razumen in je – kot danes predlagajo nasprotniki upokojevanja sodnikov – upošteval “življenjske in strokovne izkušnje”, so lahko diplomati (kot drugi javni uslužbenci) kljub ZUJF-u nadaljevali z delom. Če pa je razumni režim zamenjal maščevalni režim, ki so ga kot režim Alenke Bratušek sestavljali t. i. pridobitelji oz. sovražniki razumnosti (in danes opevane narodne enotnosti), so diplomate, ki so dosegli merila za upokojitev, seveda stante pede upokojili. Razumni politiki in razumnim ministrom se je nemara zdela nerazumna tudi omejitev na 68 let, vendar – kot pravijo – dura lex, sed lex. Ta omenjeni lex (npr. njegov 27. člen) pa je nastal že leta 2009 pod zaščitno perutjo preskušenega zagovornika nerazumnosti, tj. predsednika Danila Türka, ki si je s tem izbojeval dvojno zaporo za tiste diplomate, ki jih je sovražil, ker pač niso bili “po njegovem okusu”. Če je bil neki diplomat mlajši od 68 let, ga je bilo mogoče odstaviti z nerazumno politično razlago ZUJF, če pa je bil starejši, so ga upokojili po zakonu o zunanjih zadevah.
Alenka Bratušek (Foto: STA)
Na tej točki se je treba zresniti. Zakoni in paketi, ki so namenjeni odpiranju prostora zaposlovanja, so bili v preteklosti izkoriščeni za čistke oz., kot se tudi reče, za lustracijo. O njej so največ govorili in jo povezovali z diktaturo in proti-liberalnostjo nam vsem tako dragi pridobitelji, pri tem pa so jo praktično uporabljali predvsem oni sami. Čeprav je šlo za manj pomembna mesta, so izkoristili prav vsako, naj bo še tako majhno priložnost, kot je bil npr. leta 2013 (v času Bratuškove in njenega vzornega podanika Erjavca) izgon generalnega konzula v Trstu, potem ko je bil tam (kljub pogodbenemu določilu o dveletnem mandatu) v službi le eno samo leto. Po stari navadi so svojo nerazumnost še drugič zavarovali s sodno odločbo, ki jo je marca 2014 priskrbel predsednik senata ljubljanskega Delovnega in socialnega sodišča Darko Krašovec. Moža je pozneje za generalnega sekretarja vlade vzel Miro Cerar. O tem baklonoscu nerazumnosti je poročalo Delo 2. novembra 2016: “Sodnik Darko Krašovec, ki je sredi septembra odstopil z mesta generalnega sekretarja vlade, potem ko se je znašel v disciplinskem postopku zaradi etičnih kršitev v enem izmed sodnih postopkov, ko je zastopal svojo ženo in ko je zaradi dvomov o nepristranskosti sodniških odločitev zahteval izločitev vseh slovenskih sodnikov, je po naših podatkih zapustil tudi sodniške vrste.“
Privilegiji za privržence
Ob vsem tem sem prepričan, da bo t. i. prisilno upokojevanje po PKP 7 doletelo predvsem razumne, od levičarskega pa tudi desno-sredinskega establišmenta neodvisne tožilce in sodnike (recimo kakega Zvjezdana Radonjića, če bi izpolnjeval pogoje za upokojitev), medtem ko si bodo za pridobitelje in privržence levice izmislili prikladne izgovore, kot so si jih nekoč – ob ZUJF-u – izmislili v korist nekdanjega predsednika Zveze komunistov in še cele vrste drugih prikladnih oseb.
Na koncu še drobno hudobno vprašanje: Zakaj je treba sodnike in tožilce upokojiti pri 70, diplomatom pa že pri 68 letih onemogočiti opravljanje vodstvene funkcije v diplomatsko-konzularnih predstavništvih naše države? Se bo kdaj kaj obrnilo na bolje za diplomate? Slišim, da je v MZZ dozorelo stališče, da bodo poslej veleposlaniki, ki bodo doživeli starost 68 let med mandatom, lahko svoj mandat končali ne glede na starost.
“Vse živali so enake, ampak nekatere so bolj enake od drugih” (George Orwell, Živalska farma 1945)
“Vsi drugačni – vsi enakopravni” (kampanja Sveta Evrope 1995)
“Vsi enaki, vsi različni” (prireditev Društva upokojencev Ajdovščina 2018)
dr. Dimitrij Rupel
[1] Primerjaj Mitja Felc, “Poljskega scenarija za zdaj ni na vidiku”, Delo, 6. februarja 2021, str. 2.
[2] Glej Igor Dernovšek, ” Prisilno upokojevanje v ustavno presojo”, Dnevnik, 21. januar 2021.
